Predsednik italijanske republike Sergio Mattarella je v svojo letošnjo novoletno poslanico, ki so jo v četrtek zvečer prenašali na vseh treh mrežah italijanske državne televizije in tudi na nekaterih zasebnih televizijskih kanalih ter na številnih radijskih programih, vključil naslednje stavke: "Čestitke in najboljše želje Goričanom ob imenovanju Gorice in Nove Gorice za evropsko prestolnico kulture v letu 2025. To je znak, ki je v ponos Italiji in Sloveniji, ker sta razvili odnose, ki s sožitjem in medsebojnim spoštovanjem izražajo sodelovanje in priložnosti za skupno prihodnost. Upam, da se bo to sporočilo prijelo na obmejnih območjih številnih delov sveta, vključno z Evropo, kjer pogosto prihaja do hudih sporov in včasih tudi do vojn namesto iskanja stičišč med različnimi kulturami in tradicijami."
Gre za omembo, ki izstopa iz vseh dosedanjih kalupov predsedniških novoletnih poslanic. Italija je velika država s 60 milijoni prebivalcev, Gorica pa skrajno periferno mesto s 35.000 prebivalci; vključitev tega dogodka v poslanico pomeni, da mu je Mattarella pripisal vsedržavni pomen. To je naredil že drugič v enem letu, saj je še živ spomin na njegov tržaški obisk v juliju, ob stoti obletnici požiga Narodnega doma in ob poklonitvi, skupaj s slovenskim predsednikom Borutom Pahorjem, spomeniku bazoviškim junakom, ki jih uradna Italija še vedno obravnava kot teroriste.
Dve misli predsednika Mattarelle, izraženi v tistih treh stavkih, sta zelo pomembni. Prva zadeva slovensko-italijanske odnose, ki so dobri, z navedbo, da gre za priložnost za skupno prihodnost. Kar nekaj vprašanj med državama je namreč še vedno odprtih, zadevajo pa predvsem prihodnost. Tu mislim na prometno infrastrukturo in na gospodarski razvoj obmejnega prostora, na možnost sodelovanja med Trstom in Koprom, ki skupaj še zdaleč ne dosegata pretovora severnomorskih pristanišč v Nemčiji in na Nizozemskem, pa na raziskovalno dejavnost. Dolgoletni direktor Instituta Jožef Stefan dr. Jadran Lenarčič je pred nekaj leti, ko je bil povabljen, da spregovori ob otvoritvi akademskega leta tržaške univerze, dejal, da je Trst mediteransko mesto z avstro-ogrsko kulturo in obratno, avstro-ogrsko mesto z mediteransko kulturo, kar je ocenil kot fantastično prednost, če jo znaš izkoristiti. Zdi se mi, da v Sloveniji tega vprašanja še nihče ni resno vzel v pretres. Bojim se, da bo tudi goriška prestolnica kulture ostala nekakšna muha enodnevnica in da v letu 2026 o tej uspešni pobudi ne bo več otipljivih sledov.
Ali sta Slovenija in Italija pripravljeni "izvoziti" svoje izkušnje širše v Evropo in, zakaj ne, v svet?
Druga misel se nanaša na širši mednarodni kontekst, na številna ozemlja, kjer so mejna vprašanja še nerešena in kjer, kot je navedel Mattarella, "pogosto prihaja do hudih sporov in včasih tudi do vojn namesto iskanja stičišč med različnimi kulturami in tradicijami". To sporočilo se ne bo prijelo samo od sebe, če se obe državi s tem ne bosta resno ukvarjali. V Evropi obstaja tak primer: na nemško-danski meji, ki ni bila nič manj sporna od slovensko-italijanske in kjer so lansko leto praznovali stoto obletnico plebiscita, ki je zarisal mejo, ki ni bila všeč ne enim ne drugim, že dolga leta deluje inštitut, ki se ukvarja z manjšinami. Svoje izpostave ima na Zahodnem Balkanu, veliko se ukvarja z Bosno in Hercegovino, pa tudi v deželah Kavkaza, kjer so razmere dokaj napete, kar dokazujejo tudi nedavni spopadi med Azerbajdžanom in Armenijo. Ali sta Slovenija in Italija pripravljeni "izvoziti" svoje izkušnje širše v Evropo in, zakaj ne, v svet? Mattarellove besede odpirajo nove možnosti, če jih bosta državi razumeli in znali udejanjiti. Odkrito povem, da v to ne verjamem. Vesel bi bil, če bi me dejstva demantirala.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
