Po usodni noči smo se na Otoku zbudili v deževen dan, z novo vlado. Ljudstvo od leta 1935 izreka svojo politično voljo na četrti delovni dan, vse do 22. ure. Ta četrtek je veter zlovešče napovedoval spremembo. In jo prinesel. V jezi so Britanci popeljali laburiste k zgodovinski zmagi. Ni presenečenje; za drugačen izid bi moral biti Rishi Sunak superman in "Sunak ni superman".**

Zmaga laburistov je le del seizmičnih premikov. Z Jonom Knezom sva skozi noč spremljala, kako sta Farage in njegova Reform UK dobila pet sedežev. Kako so nekatere volilne okraje prevzeli Zeleni, ki doslej niso imeli pomembne vloge. Po rdečih kartonih so se kot tretji vrnili Liberalni demokrati. Poraz SNP na račun Labour in zmaga neodvisnega Corbyna v severnem Londonu. Slovo Liz Truss in Jacoba Reesa-Mogga. Znak, da demokracija zmore zavrniti, obrniti in obnoviti.

Nenaden razpis volitev, ki jih je v filmski sceni brez dežnika razglasil do kosti premočen Sunak, "Gamblegate" (stava članov stranke o datumu volitev), kaotična volilna kampanja, polna obratov, podivjanih javnomnenjskih anket, ki so pregrevale ozračje, vključno s presenetljivim pojavom Faragea, teatralne razgrnitve programov, bizarna soočenja, samouničevalni Sunak, v posmeh celo lastni stranki, ki se je vidno vdal po predčasnem odhodu s slovesnosti ob obletnici dneva D v Normandiji. To je kratek povzetek tednov pred volitvami, ki so po 14 letih drakonskih ukrepov odnesle megalomanske, koristoljubne konservativce, ki za sabo puščajo opustošenje, po katerem bo Britanija težko še kdaj Velika.

Kaj in koliko bodo v resnici spremenili laburisti

Pet predsednic vlade, 13 kulturnih ministric, deset ministric za izobraževanje, osem notranjih, sedem zdravstvenih in finančnih ministrov kasneje so revni revnejši, premožni premožnejši.

Poglejmo nekaj podatkov od leta 2010. Za 5000 odstotkov je naraslo število razdeljevalnic hrane. Po podatkih Big Issue, britanskih Kraljih ulice, imamo 1439 restavracij McDonald’s in nekaj manj kot 2900 razdeljevalnic hrane. Javno zdravstvo je ena najpomembnejših tem, trendi so po desetletjih privatizacije NHS grozljivi. Čakalne vrste so daljše za 210 odstotkov. NHS poroča, da 18-tedenski maksimum do zdravljenja ni bil dosežen od leta 2015, da so prekoračeni vsi standardi diagnostike in zdravljenja raka. Na začetek zdravljenja namesto maksimalno 62 dni kar tretjina čaka po 104 dni in več. Posegi in operacije se odpovedujejo, ker oprema ni pravočasno dostavljena, ker ni na voljo anesteziologinj ali zdravnic. Vodovodi in kanalizacija so privatizirani, po analizah Združenja za reke (The Rivers Trust) ni neoporečna nobena reka v Angliji in Severni Irski. Stanovanjska kriza se je poglobila, leta 2023 je bila brezdomna vsaka 182. oseba. Zadolženost študentov je višja za 210 odstotkov. Namesto znižanja neto migracij, na katerih lovijo glasove desne stranke, so te po podatkih New York Timesa višje za 170 odstotkov, azilni postopki daljši za 1300 odstotkov. Dohodki so višji za štiri odstotke, davki za 12 in napadi z noži 39. Odpustili so 21.000 policistk, zaposlili 20.000. Nekaj občin je razglasilo "stečaje". V šesti najbogatejši državi, v kateri premoženje 350 najbogatejših presega letni BDP Poljske, živi v revščini 4,3 milijone oziroma tretjina vseh otrok. Tako globoko katastrofalna je zapuščina konservativcev, da so se jim odrekli zvesti volivci, donorji in celo mediji, ki so raje podprli laburiste. V slovenskem kontekstu bi bilo to podobno prehodu SDS volivk, donorjev in medijev k Levici.

Ne gre se slepiti, da je izid rezultat razočaranja nad konservativci in ne navdušenja nad laburisti. Zato mnogi napovedujejo postvolilno streznitev. Starmer je namreč tipičen (povrhu vsega nekarizmatičen in medel) predstavnik "sredinskih" političnih voditeljev na čelu svojčas mogočne delavske stranke, danes vsebinsko odtujene in oddaljene od njenih ideoloških izhodišč. Laburisti ponujajo več istega in ne kaže, da bodo resno posegli v vzpostavljen sistem družbenega razporejanja koristi in stroškov. Začnimo pri javnem zdravstvu. Ne le, da imajo nekateri v stranki dokazano koristi od nadaljnje privatizacije, predlagani ukrepi so nezadostni in prepočasni ter pomenijo prenos storitev na trg, zlasti ameriški. Labour ne zanika teze o ekonomiki pronicanja, ki predvideva avtomatske pozitivne učinke javnih investicij v gospodarstvo na blaginjo za vse. Ne ponuja ukrepov za zaustavitev poglabljanja razlik in razkrajanja javnega sektorja in storitev. Nekaj dodatnih zaposlitev v šolstvu in socialnem varstvu, nakup bolniških postelj brez osebja ne bo dovolj. Kakšna ironija, če bi, po odločnem nasprotovanju dvigu davkov, prav ta vlada uvedla ameriški model zdravstvenega zavarovanja (v VB je zdravstvo univerzalno dostopno vsem). Ne predstavi načrta upravljanja ene največjih revolucij časa – umetne inteligence, ki radikalno spreminja izobraževanje, blaginjo, zdravstvo, trg dela, medije. Ne zagotavlja, da ne bo zasledoval ozkih korporativnih interesov elit, na primer v militarističnih geostrateških prerivanjih in oboroževalni dirki za vire in moč.

Brexit ostaja boleča tema

Eno je gotovo: pod laburisti se VB ne bo vrnila v EU. O tem se je Starmer javno in jasno izrekel. Brexit je boleča tema, ki razdvaja. Tudi zato bi bilo nevarno spregledati podporo desnemu oportunistu Nigelu Farageu, "gospodu Brexitu", razpihovalcu abotnih, a nevarnih idej, ki v retorični spretnosti prekaša nasprotnike. Prepričal je več milijonov volivcev. Z manipulacijami, floskulami, razkritimi lažmi in igro na čustva. Številni častijo njegov kult osebnosti; takih ne prepričajo ne dejstva ne argumenti. Zato bi grožnjo v podobi radikalne desnice, s katero želi Farage prevzeti njegove volivce, Starmer lahko izničil le z izboljšanjem življenja. Z aktivnim ustvarjanjem pogojev za vključitev populacije, ki ima občutek zapostavljenosti, neuspeha, strahu. Ki se ji dogaja krivica. Zgolj ustvarjanje vtisa, da mu je mar, bi ga lahko stalo oblasti že leta 2029. Ne gre ignorirati občutka nemoči, obupa in stiske ljudi. Videli smo, da se ti nekega dne vendarle odzovejo.

Če so mnogi upali, da bodo opozicija Liberalni demokrati, s čimer bi potisnili konservativce v črno luknjo, se to ni zgodilo. Četudi so sedeže v spodnjem domu in s tem platformo izgubili prepoznavni torijci, stranki pripada status uradne opozicije in kot vladi v senci ("v čakanju") politična moč in medijski prostor. Konservativci imajo izjemno moč regeneracije, zaradi česar so zgodovinsko ena najmočnejših strank v Evropi. A s takim porazom, razdorom v stranki, jezo in procesom žalovanja ter satelitskim Farageem v orbiti velja opazovati, ali se bodo v prihodnjih petih letih sposobni vrniti ali pa bomo priča njihovemu propadu.

Labour ne ponuja prepričljivih rešitev. Odgovornost je velika, ker bomo nepotrpežljivo ocenjevali njihovo sposobnost odpravljanja opustošenja, ki ga zapuščajo konservativci. Te volitve so protestne, poskus popravka napak preteklosti in odraz odločnega pričakovanja obnove države. Ne izkaz zaupanja. Zato ti izredni in negotovi časi niso priložnost za laburistično nadaljevanje pomikanja k desni sredini in v populizem. Če bo le lahko vdihnil, naj Starmer vendarle premisli, zakaj je njegova stranka zmagala s tako večino.

---

* Predelava naslova kolumne Keira Starmerja v Financial Times: "People need hope, but it needs to be ordinary hope, realistic hope" 

** Lord Peter Mandelson, v oddaji BBC Election, 4. 7. 2024