Ko je pred skoraj natanko devetimi leti Janez Janša sestavil svojo drugo vlado, k nastanku katere je pomembno prispeval neki Karl Viktor Erjavec, sem nekje zapisal, da bo Slovenija tudi po tem dogodku še vedno taka, kot je bila dva meseca prej, ko je relativno večino na volitvah podelila Zoranu Jankoviću. Podobne misli so se mi motale po glavi pred tokratnim glasovanjem o konstruktivni nezaupnici, uperjeni proti tretji Janševi vladi. Ne glede na razplet glasovanja bomo še vedno živeli v isti državi z istimi težavami in z nespremenjeno družbeno atmosfero.
Seveda ni nepomembno, ali bo Erjavec mandatar ali ne. A akterji se ne bodo spremenili. Če nekdanjemu obrambnemu in zunanjemu ministru uspe, se bo na oblast vrnila politično enobarvna koalicija strank iz vrst v zadnjih treh desetletjih veliko večino časa vladajočega bloka. Za ta blok je značilno, da ga je dolgoročno močno vprašljiva strategija novih obrazov, ki mu je sicer omogočala prikrivanje nadaljevanja svoje oblasti, kadrovsko popolnoma izčrpala. Obenem je skoraj gotovo dramatično poglobila prepad med dejanskimi nosilci moči in v ospredje porinjenimi funkcionarji. Ne vzdrži niti mnenje nekaterih, da je slovenski fenomen novih obrazov zgolj odraz širšega procesa, vidnega v evropskem okolju. Zoran Janković ni bil Beppe Grillo, Miro Cerar ni bil Emmanuel Macron in Marjan Šarec ni bil Volodimir Zelenski. Ker pa so bili uspešni pri ohranjanju starega pod novimi imeni, je zelo verjetno, da bo njihova vrnitev k državnemu koritu po zgolj letu dni premora sočasno prinesla pregon v sedanji vladi nosilne politične opcije nazaj v politični geto, v katerem je že bila med letoma 2013 in 2020. Vsaj nekaj časa bo mogoče njeno izključitev od vzvodov odločanja pri večini upravičevati s slabimi spomini ljudi iz časa omejitev zaradi epidemije.
Toda težav ne bo konec niti, če Erjavcu ne uspe. Janševa vlada se bo še vedno soočala s položajem, ki presega zgolj raven negotove parlamentarne večine. Desnosredinski politični blok, ki jo vodi, se na Slovenskem namreč sooča s strukturno težavo, da po letu 1990 nikoli ni dobil večine glasov. Zato si lahko delež pri oblasti po eni strani zagotovi samo z dogovorom z delom nasprotnega bloka. Po drugi strani trči ob velike ovire, če se kljub pomanjkanju večine loti uresničevanja svojih drznejših predstav o družbi. Ovire se še povečajo, če takšno uresničevanje poteka v obdobju kriznih razmer. Videti je, da je tega temeljnega uvida primanjkovalo tudi v zadnjem letu dni, čeprav je bilo po mojem mnenju že od vsega začetka jasno, da bo ohranjanje ravnotežja v koaliciji ključno za njeno preživetje.
Soočeni smo torej s položajem, ko je tradicionalno vladajoči blok kadrovsko in vsebinsko povsem izpraznjen, kar navsezadnje dokazuje mobilizacija Karla Erjavca kot mandatarskega kandidata, blok, ki je njegova vsebinska alternativa, pa se otepa s strukturnim pomanjkanjem večine in s tem jasnega mandata za vladanje. Rešitev omenjenega rebusa bi potemtakem zahtevala izvirnejše rešitve od golega preglasovanja ene od strani za nekaj glasov.
Pravzaprav nekaj podobnega trobim vse od volitev leta 2011. Tedanja tesna Jankovićeva relativna večina mi je dala misliti, da ob volilnem telesu s tako raznolikimi zamislimi o družbi vsaj za nekaj časa predstavlja pot naprej samo takšna ali drugačna oblika velike koalicije. Tedaj do nje ni prišlo in Janša je vlado sestavil s šibkim mandatom volivcev, kar se je končalo s potjo vsebinske alternative v geto, tradicionalno vladajočo opcijo pa navdalo z občutkom nezamenljivosti. Naslednja priložnost za uravnoteženo veliko koalicijo je bila zamujena v naslednjem državnem zboru, ko bi se številčno močna, a vsebinsko neizrazita SMC in tedaj sorazmerno šibka SDS z dolgo politično kilometrino najbolje dopolnjevali. Po volitvah leta 2018 je znova prevladala zamisel vsebinsko monolitne koalicije.
Niti danes se ne zdi vabljivi zgled, ki ga je prejšnji teden prinesel v Italiji, nič bližji. Celo več, novi kabinet Maria Draghija, v katerem so z eno izjemo zastopane vse pomembne stranke, večina slovenskih komentatorjev razume kot dokaz nefunkcionalnosti italijanske politike. Sam gledam na to nekoliko drugače. Ni namreč prvič, da so zahodno od nas v trenutku hude krize posegli po ideji zaresnega ustavnega loka. V Slovenijo so Erjavčevi podporniki za zdaj prenesli zgolj poimenovanje. Od njegove vsebine so pobrali samo tisti njen del, ki naj bi služil izključevanju določenih političnih akterjev. {api_embed_photo_R30}633939{/api_embed_photo_R30}
V resnici pa bo narobe, če bo na oblast abonirana opcija svoj morebitni uspeh razumela kot še en dokaz lastne nezamenljivosti in se sončila v utvari, da je samo ona ustavni lok. Prav tako napačno bo, če bo Janez Janša v svojem preživetju na položaju videl bianco menico za uresničevanje najdrznejših zamisli pola, ki je običajno v opoziciji. Za kaj takega namreč tudi po valentinovem 2021 ne bo večine. Razmislek bi po mojem mnenju v vsakem primeru moral iti v smer sodelovanja pravega, ne zgolj nominalnega ustavnega loka. Seveda je dejstvo, da je bilo z načrtnim izogibanjem veliki koaliciji v zadnjem desetletju porušenih zelo veliko mostov, medsebojne zamere pa so se poglobile in se poglabljajo z vsakim naslednjim čivkom. Ampak težko bi rekli, da zaradi tega slovenski politični vsakdan deluje bolj funkcionalno od italijanskega.
* Tekst je bil napisan pred glasovanjem o konstruktivni nezaupnici vladi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
