(POGLED) Je prav, da voditeljico kdo kliče gospa Erika?

Ko moderatorka pri osrednji informativni oddaji nemške ZDF najavi katerega od politikov, pa naj je to zunanji minister Heiko Maas, gospodarski minister Peter Altmaier ali pa celo kanclerka sama, bo v odgovoru slišala gostov omikani "Guten Abend, Frau Slomka" (slovensko "Dober večer, gospa Slomka"). Nikoli pa ne pozdrava "gospa Marietta", kot je voditeljici ime. Če bi se to kdaj zgodilo - podobnega bontona se držijo tudi pri starejši državni televiziji Das Erste (ARD) -, bi temu verjetno ugovarjal velik del nemške publike. So meje, ki jih v demokraciji pač ne kaže prekoračiti.
Zakaj? V kulturi medosebnega komuniciranja, še zlasti v javnem prostoru, se z naslavljanjem s priimki vzdržuje potrebna socialna distanca in izraža spoštovanje sogovornika. Opustitev manire vrže slabo luč na tega, ki jo nezavedno ali celo z določeno dozo zlobe zavestno krši. Taka, na videz nepomembna pravila omogočajo, da si različno misleči posamezniki med razpravo ne skočijo v lase, še preden bi se uspeli kaj dogovoriti. Ker produktiven razgovor poteka v smeri napornega iskanja vsem sprejemljive rešitve, bi to pomenilo, da so udeleženci k razpravi pristopili goli in bosi, kot bi jih pravkar naplavila samota globokega gozda. Govorec, ki si v javnosti brez predhodnega pristanka z druge strani privošči drugega poimenovati po imenu, ne le simbolno zmanjša razdaljo med njima, pač pa si v odnosu z drugim poslej lahko privošči več neposrednosti in dogajanje usmerja po svojem okusu. Ko mu na primer v politični razpravi zmanjka argumentov in ga intimno pograbi zato jeza, se bo to pokazalo v izgubljeni smeri in namenu pogovora. Prej bo prešel v napad in več bo podtikanj, sprevračanj, sprenevedanj, obtožb, tudi žalitev in diskvalifikacij druge strani. Seveda to ne bo ostalo brez posledic. Druga stran se bo zapletla v samoobrambo. Prebujeni afekti z ene in druge strani bodo zameglili pogled na problem, ki bi ga bilo treba rešiti, namesto tega pa bomo gledali bitko, kdo bo koga. Seveda k izrojenemu sporazumevanju ne vodi le opuščanje preizkušenih starih manir. A je z njimi, in s svojo zmožnostjo, da se kdaj ob prebujenih občutjih strahu, sramu in slabe vesti človek ustavi, zamisli in korigira, bliže sposobnosti vzpostavljanja medosebnih stikov v zadovoljstvo vseh vpletenih strani.
Nespretnostim v sporazumevanju v našem javnem prostoru ni konca. Vsak dan prinese kakšen nov zaplet. Spomniti se je samo treba spodrsljaja enega naših ministrov, ki bi mu glede na krščansko vzgojo morale biti dobre stare vrednote in tudi omika najbližje. A si je v nasprotju s tem, kaj se spodobi v vlogi, ki jo v javnem prostoru zastopa, med televizijskim prenosom dovolil prisotno voditeljico domačijsko nasloviti z "gospa Erika". Ne le da je s tem vsaj simbolno opustil potrebno socialno distanco, in to brez privoljenja druge strani, pač pa se je zdrs zgodil v razmerju politik - novinarka, v katerem je imel, gledano s pozicije moči, nedvomno boljšo izhodiščno pozicijo. Razen tega se je to zgodilo v razmerju moški - ženska. V vsaki razviti demokraciji, kjer se držijo načela, da se hudič skriva v podrobnostih, bi bil politik zaradi takega zdrsa nedvomno obtožen tako seksizma kot opustitve dolžne spoštljivosti do novinarskega dela, zavezanega interesom javnosti.