(POGLED) Kaj bi morali povedati Sophie in t’Veld

Na hearing povabljeni desničarji so hoteli dopovedati Sophie in t’Veld, da je glavni problem slovenskega medijskega prostora v tem, da je že cela "zadnja desetletja prevladujoče in izrazito nagnjen v levo".

V podtonu njihovih pritožb pa je bila zamera, da je prišla zato, da bi vlado opomnila na nedopustnost političnih pritiskov na medije - namesto da bi nam dala lekcijo o dobrobitih medijske uravnoteženosti.

Inšpekcija Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve EP (LIBE) je bila dobra kvečjemu za informiranje mednarodne javnosti, da nimamo razčiščenih pojmov o medijih. Niti levi. Prav nič bolj kot desni.

Levi bias

Da je slovenski medijski prostor nagnjen v levo, je seveda res - ni pa to problem, zaradi katerega bi bilo treba delati dramo doma in na tujem.

Ta levi bias po drugi strani tudi ni nič takega, s čimer bi se lahko samozadovoljno hvalili. Da so slovenski mediji kot "Fox News za levičarje" - kot se je nekoč baje izrazil legendarni Mussomeli -, je pač dejstvo. To ni poslovna, tržna odločitev niti politični cilj stricev iz ozadja. To je zgodovinsko pogojeno dejstvo, proti kateremu ne moremo nič. Niti novinarji in uredniki sami ne morejo nič, kaj šele medijski lastniki. Ker je pač stvar ideološkega in državljanskega prepričanja.

Alergični od nekdaj

Prevladujoče medijsko levičarstvo pa ni samo nasledstvo komunizma, socializma, kot bi to radi prikazali desničarski disruptorji, temveč tudi reakcija na agresivnost, animoznost aktualne vlade do medijev.

To se vleče že iz časov, ko je bil Janša še v opoziciji. Desničarji so bili na medije alergični od nekdaj. Zdaj pa so še toliko bolj. Ne brez razloga. So pač na oblasti.

Svoj razlog, da so alergični nazaj na aktualno vlado, pa imajo tudi mainstream mediji. Toliko verbalnega poniževanja in prezira je nemogoče hladnokrvno in neprizadeto pogoltniti in kolikor toliko nepristransko, neobremenjeno poročati in komentirati naprej.

To niso pritiski na medije

Problem verbalnega poniževanja in prezira, ki so ga deležni od te vlade, so mainstream mediji za moj okus nekoliko preveč javkajoče internacionalizirali že prej. In čeprav so jim vladni prvoborci očitali tožarjenje in izdajalsko diskreditiranje Slovenije v tujini, jim je pri tem nehote pomagal tudi kapo di banda sam, ki se je s podobnimi metodami začel spravljati tudi na mednarodno javnost.

V Sloveniji imamo izvenserijsko, izvirno norega, dezinihibiranega, sociopatskega predsednika vlade, ki v imenu domnevne resnice in pravičnosti - ali celo osebne odkritosti, iskrenosti - ne priznava dobrohotnih bontonskih omejitev kulture javnega komuniciranja.

A karkoli že je Janša komu rekel, to niso pritiski na medije. Pritisk na medij je, če ga že več kot eno leto nočeš financirati. Zmerjati medijske ljudi z opankarji, trenirkarji in prostitutkami pa z levimi fašisti in ideološkimi ali celo genetskimi nasledniki zločincev za moje pojme ni pritisk na medije. To so kvečjemu osebne žalitve. Kot je osebna žalitev nekoga denuncirati kot Sorosovega plačanca.

Mednarodni problem

Takšno obnašanje - pod krinko svobode, ki da jo družbena omrežja za razliko od tradicionalnih, po njegovem totalitarnih medijev spročevalcem omogočajo - je postalo mednarodni problem. Ker daleč naokoli pač ni top politika, ki bi si na twitterju dovolil tega kot Janša, smo lahko upravično zgroženi ali magari celo osramočeni.

Ni pa to medijski problem, temveč politični. V vsakem primeru pa je to problem, zaradi katerega Sophie in t’Veld ne bi bilo treba hoditi v Slovenijo.

Ponavljam: razen da se je pustila informirati na temo medijev ljudem, ki so ji v bistvu govorili o vsem drugem in še najmanj o medijih, Sophie in t’Veld v Sloveniji žal res ni imela kaj iskati. Bilo je predvidljivo, da o medijih ne bo izvedela veliko. Kaj šele kaj takega, kar bi v okviru svojih pristojnosti lahko pomagala izboljšati.

To bi morali vedeti

Če kaj, bi Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve EP moral vedeti naslednje:

• da imamo javno radiotelevizijo, ki je institucionalno narejena tako, da se zdaj ena, zdaj druga politična opcija legalno in legitimno vmešava v uredniško politiko,

• da imamo javno radiotelevizijo, ki je trenutno pač med Scilo že po defaultu levičarsko pristranskega novinarskega delovanja in Karibdo desničarskega vmešavanja,

• da je medijska krajina resda večinoma nagnjena v levo, da pa je to obenem edina Brusljeva garancija za slovensko naklonjenost evropski ideji liberalne demokracije,

• da desnica to neuravnoteženost oziroma manjšinski položaj na trgu kompenzira z nišnimi, a tem bolj radikalnimi, hujskaškimi, nazadnjaškimi in neprofesionalnimi mediji,

• da vlada s temi mediji moralno in lastniško gradi ekosistem politične nepomirljivosti, ki mu pristranskost levih medijev po učinkovitosti ne seže niti do kolen,

• da sta politična pristranskost in tudi radikalizacija tako levih kot desnih stališč in mnenj v medijih tudi posledica iskanja pozornosti oziroma dvigovanja ratingov,

• da je dramatiziranje političnih informacij in mnenj tudi ekonomska, poslovna posledica nesorazmerja med majhnostjo, zasičenostjo trga in hiperprodukcijo vsebin,

• in da je vloga medijev zaradi slovenske socialne in ekonomske specifike že od nekdaj bolj angažma in aktivizem kot pa profesionalnost in gospodarska dejavnost.

Niti sami

To so seveda problemi, v zvezi s katerimi nam nihče ne more pomagati. Po mojem si niti sami ne moremo pomagati, kaj šele, da bi nam zlepa ali zgrda pomagala EU.

Eni in drugi udeleženci oziroma povabljeni so poskušali obisk Odbora izkoristiti za to, da bi evropskemu urbiju et orbiju sugerirali, da je v Sloveniji vse v redu z mainstream mediji in vse narobe s to hudobno in zmešano vlado - ali pa, obratno, da je vse v redu z vlado in da so v bistvu mainstream mediji krivi za njen slab sloves. Ne eno ne drugo pa seveda ne drži.

* Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokusu.