(POGLED) Ko začnemo že tako razcepljen narod cepiti še bolj, smo skrenili s poti

Ko začnemo že tako razcepljen narod cepiti še bolj, menda v službi znanosti in resnice, smo skrenili s poti. Neki priznani prosvetnik si je na družabnem omrežju privoščil "klasifikacijo kovidnih škodljivcev". Popredalčkal je tiste, ki kazijo znanstveni vrtiček, s tem ko kljubujejo uveljavljeni stroki in ji preprečujejo uveljavitev njene volje, s čimer ovirajo izhod iz epidemije. Čeprav je pohvale vredno, da nekdo poskuša razumeti trenutne družbene pojave, ne da bi jih poenostavljal na zlajnane viže o neoliberalizmu, omenjena klasifikacija ni nič manj problematična. Kaže na površinsko razumevanje duha časa.

V prvi kategoriji naj bi bila tako imenovana lažna stroka. Seveda, v osnovi vemo, za koga gre. Za mazače, ki trdijo, da covid-19 ni nič več kot navadna gripa. Ki na pamet tolčejo, da bi bilo brez ukrepov vse v najlepšem redu. Ki brez vsakršnega sramu zatrdijo, da bi se ranljivi morali žrtvovati za mlade. Ki so se morda čutili profesionalno ali osebno zapostavljeni, pa so v razmerah uzrli odlično priložnost za pridobivanje pozornosti - nemara tudi strank. Mnogi so gotovo prepričani, da so odrešeniki. A za vsem tem navadno tiči patološki narcisizem, samoljubje, ki bi ga bilo bolje zdraviti v psihiatrovi ordinaciji, ne pa razkazovati v javnih občilih.

Kot sem pisal že drugod, je dilema bolj v tem, da je včasih, posebno laiku, težko razmejiti pravo stroko od lažne, ki se lažna zdi samo v očeh trenutne dogme. A bodimo pravični. Znanstvenih študij in objav je v zadnjih dveh letih nastalo čez osemdeset tisoč! Z najrazličnejših zornih kotov. Znanstveniki se silovito prerekajo in iz dneva v dan rešetajo spoznanja. Težava je v nekaterih poljudnih zagovornikih znanosti, ki o njej (vse bolj) govorijo, kot da je našla že vse odgovore na epidemiološko problematiko. S tem ljudem dajejo lažne upe. Ljudje so potem razočarani, zaupanje v znanost pa omajano.

Naslednji škodljivec je tako imenovani kovidni nergač, sicer bojda cepljeni izobraženec; ta iz čistega inata in iz varnega naslanjača nagaja znanstvenikom in medijem, ki si prizadevajo, da bi vzpostavili splošno sprejeto, strokovno podprto pravo razumevanje epidemije. Konstruktivnih argumentov, če imajo sploh kakšne, naj ne bi imeli, samo za lase privlečene, ki povzročajo še večjo zmedo.

Ta označba me je takoj spomnila na dobrega starega Sokrata, katerega senci nikdar ne uidemo. Tudi on je nagajal atenski srenji – kot v Apologiji piše Platon – "velikemu in plemenitemu konju, ki pa je zaradi velikosti precej len". Zato "mu je potreben neki obad, da ga zbuja". Prav za takega obada se je imel ta prvi mučenik svobodnega mišljenja.

Sokrat ni bil nič drugega kot navaden nergač, čisti diletant, ki je sam priznal, da vé samo to, da o ničemer nič ne vé. Vandral je po agori - tržnici, družabnem omrežju starih Grkov - in drezal v prepričanja nič hudega slutečih mimoidočih. S posebnim užitkom je nadlegoval sofiste, "modrijane", govorniško podmazane strokovnjake, ki so ljudi v zameno za vpliv in dobiček prepričevali o takih ali drugačnih resnicah.

S tem ko je kljuval v njihova prepričanja, je povzročal strašno zmedo, in zategadelj so ga someščani obtožili pohujšanja mladine in brezboštva in ga s požirkom trobelike poslali v zagrobni nepovrat. Danes jočemo za njim. Med petjem žalostink isti napoj pripravljamo svojim nasprotnikom.

Kaj je nauk Sokratove zgodbe? Da so nergači potreben korektiv vsake družbe, vsakega védenja. Postavljajo vprašaje, kjer ne bi smelo biti pik. V monolitih razkrivajo razpoke. Namesto da jim dajemo trobelike, bi morali njihovo nerganje vzeti za dobro in jim pustiti, da nam gredo konstruktivno na živce.

V naslednji kategoriji omenjene klasifikacije se znajdejo koronski dobičkarji. Nobenega dvoma ni, da je koronakriza valilnica oportunistov vseh vrst. "Dobrohotnost" proticepilstva je v glavnem samo pretveza za manipulacijo, ki jo izvajajo moči željni sociopati. Jasno je, da se je takim primerkom treba silovito upreti: z močjo argumenta in – če je ta nemogoč – s kritičnim izobčenjem. Vendarle pa se vprašajmo: ali je za njihov razmah kriv samo njihov pohlep, ki izkorišča nepopisan list medmrežja, ali pa sta za vakuum, ki so ga zapolnili, kriva tudi elitizem in korupcija, ki kalita javni prostor?

Idiotom pot tlakujejo škodljivi novinarji, ki objavljajo lažne in zavajajoče informacije kljub popravkom stroke. Da kakovost novinarstva pada in se podreja komercialnemu senzacionalizmu, je sicer bilo jasno še pred koronakrizo. Ni se težko strinjati, da je treba tako novinarstvo obsoditi. Trikrat premisliti, preden mu s klikom izrečemo podporo.

Drugo je, ko začnemo opletati s cenzuro. Ta je že od nekdaj tvegan posel. Tisti, ki jo dobijo v roke, jo radi uporabijo prenagljeno. Namesto polemike potem dobimo panične čistke. (O nedavnih cenzurnih refleksih pri nas je v Delu štirinajstega avgusta odlično pisal Matic Kocijančič.) Na tak način ne bomo dobili niti svobode misli niti zaupanja dvomljivcev. Ravno obratno.

Nazadnje moramo opraviti še s političnimi voluharji, ki se prepirajo za krmilo naše potapljajoče se ladje, ne da bi kaj vedeli o mornarstvu. Povsem se strinjam, da smo danes priča brezsramnemu populizmu, dnu demokracije, po kakršni je pljuval Sokratov učenec, Platon – v nemali meri prav zaradi usode svojega učitelja.

Plemenske razprtije slovenske politike so se v koronakrizi razbohotile in naše predstavnike razgalile v njihovih pravih barvah, kolikor so jih še uspeli skrivati. Z enega in drugega brega se priložnost izkorišča za obračunavanja in nabiranje volilnih točk. Zgodba je stara. In ljudje so se je naveličali. Zato so lačni nove – ne nujno boljše.

Ne želim pametovati epidemiologom. Nikakršnih znanj nimam, da bi oporekal temu, kako se soočajo z virusom. Polemiziram lahko samo s tem, kako se misli. Kritika pomeni razločevati, pomeni razsojati. Danes, ko se komaj upiramo skušnjavam po enostavnih, takojšnjih rešitvah in delitvah, je bolj pomembno kot kadarkoli, da ločimo zrnje od plev. Žaljive, poenostavljene in nedomišljene klasifikacije in delitve ljudi kot škodljivcev sejejo samo še večji razdor, ne pomagajo in sodijo na odpad.