Tam je ena rida. Vsi vemo, za njo se prvič pokaže Uršlja. Včeraj sem, še preden se je, nad hmeljem, ki se vzpenja po žnurah, da bo čez leto dovolj pira, iz avta uzrla zelen helikopter. Elegantno se je spuščal, verjetno v Dravograd.
Bila je težka, nervozna vožnja. Ponavadi se peljem lahkega srca, v pričakovanju, ponavadi grem z veseljem. Včeraj sem šla s tesnobo, strahoma. Tega nisem navajena, a sto vprašanj, ki so kotila sto novih, me ni pustilo pri miru. Počasi, višje, ko greš, so ob cesti vznikale sledi razdejanja, cesta sama pa je postajala bolj in bolj svetlo rjava.
Ampak ti ne greš k cesti - k ljudem greš. In strah, da ne boš vedela, kaj reči, kako reči, da ti bo pred tem, kar te tam čaka, pred to novo realnostjo, zmanjkalo besed, postaja z vsakim kilometrom bolj otipljiv. Ker te kraje in te ljudi vendar poznaš ... in ravno zato. Veš, da te čaka sprememba, da ni več, kot je bilo leta, desetletja, toda ko prideš tja in vidiš na lastne oči, je drugače bolj, kot si prej sploh lahko predstavljaš - in na drugačen način. Ko je nekaj novo, pa ni novo, ne veš več povsem gvišno, pri čem si.
In to je najbrž občutek, s katerim sem pričela svoj prvi obisk Koroške po katastrofalnih poplavah. Fužirjeve hiše, denimo, voda ni odnesla - zlomila jo je, iztrgala kopnemu, potem pa jo je odložila, vso zmaličeno, ob rob zdajšnje umirjene struge. Kot igračo, ki jo otrok polomi in se je nato naveliča. Kot samoljuben spomenik lastni moči, kot opomnik, da je nismo, reke Meže, jemali dovolj resno, zdaj nam je pa pokazala, česa je sposobna, če se zjezi.
Bil je grozljiv pogled. Malo nižje spodaj, pri kovačiji, je bataljon temno modrih vozil z nemškimi registrskimi tablicami obkrožal mogočno jekleno skulpturo, dvignjeno na lesene čoke. Novi leški most. Popoldne, ko sem se znova peljala mimo, je že stal, pred gasilskim domom in niz ceste, okrog mostišča, pa je vrvelo od ljudi v majčkah podjetja, od gasilcev, vsi so organizirano opravljali vsak svoje delo, postavljali most, da bo končno med bregovoma lahko stekel tudi avtomobilski promet.
Potem sem šla do ljudi. In, na svoje iskreno presenečenje, ugotovila, da niti en od mnogih, s katerimi sem govorila, ni jamral. Nihče ni objokoval svoje usode, nihče iz sebe delal žrtve, nihče ni, najpomembneje, opustil upanja, da bo bolje. Vsi vedo, da plazovi še niso rekli zadnje besede. Vedo, da se reka le pretvarja, da je ukročena, da so preštevilni bregovi razrahljani in utrujeni, in da prav kmalu prihaja jesen, z njo pa klasične padavine in dvig Mežinega vodostaja, hudourniki, ki dro v dolino ... vedo.
Vedo, da je reka s seboj privlekla še pa še strupov, da živimo v dolini, ki se je - kljub že skoraj dvema desetletjema saniranja - še vedno drži pridevnik "smrti", da je zemja na njihovih vrtovih, njivah in travnikih zdaj, ko se je voda umaknila, kontaminirana, da rezultati analiz, ki bodo sledile, najbrž ne bodo dobri in bo zemljo treba menjati, kar bo predstavljalo dodatne stroške, ki ne bodo majhni, ti ljudje tu pa so ljudje prsti, celo življenje sklonjeni nad zemljo, ki jo obdelujejo, odkar vedo zase.
Koroška je dežela kmetov. Zdaj, ko je kmetov manj, so njihovi potomke in potomci ljudstvo vrtov in njiv. Imeti za nohti črno od prsti je tu znamenje zdravja, ne pomanjkanje higiene. Preden greš v vrtec, znaš s krompirja pobrati koloradske hrošče in opleti gredico korenja, posaditi znaš flance (in jih dovolj zaliti) in privezati paradajs. To je v koroških genih. Zdaj pa je zemlja, ki je že itak dajala bolj burno (prev. ubogo, revno), udarjena še s to skrbjo, in ljudem se na obrazih vidi, da to vedo, da jih skrbi prihodnja setev - od letošnje žetve so se itak že poslovili.
In vendar. In vendar je v njih neka sila. Ta moč je ogromna, zdi se neskončna. Utrujeni so. Ko jih vprašaš, kako so, rečejo, da ni dobro, njihove oči pa kljub temu žarijo. Ena gospa, ki jo poznam od otroštva in sem jo včeraj srečala, prostovoljka je pri Karitasu, je dobro povzela: "Zdaj smo vsi složni, ker smo vsi v istem dreku. Kaj bo pa čez 14 dni?"
Na neki točki bo adrenalin popustil, ker so to ljudje, bodo na neki točki začutili vse, kar zdaj puščajo ob strani, ker za občutke ta čas ni časa. In takrat bo hudo. Ti ljudje so ostali brez - brez česarkoli.
Najbrž je to največja skrb, ki pesti vse enako. Da bodo pozabljeni, da bo šel svet naprej, njih pa ne bo vzel s seboj. Da tisti, ki se ne znajo najbolj glasno dreti, ki so bolj introvertirani in živijo dlje, sami, da bodo pozabljeni. Korošci in Korošice so se iz dolge zgodovine razočaranj in spregledov naučili eno: da so vedno potisnjeni vkraj, da so zato, ker so geografsko na koncu sveta, tudi v glavah odločevalcev zadnja luknja na piščali. In res jim država to vedno znova dokazuje - je mar sploh treba navesti primer 3. razvojne osi? To so ljudje, ki so se naučili, da drži zgolj prvi del znanega rekla, tisti o pomagaj si sam, in to je bila morda v dani situaciji celo dobra stvar.
Zdaj, ta čas neposredno po katastrofi, se zdijo presenečeni, ker tokrat ni tako, ker helikopterji brnijo, ker pristajajo dnevno, ker je zalog v skladiščih dovolj. A obenem se bojijo, in o tem govorijo vsi, da bo ta vnema tako hitro, kot se je pojavila, tudi ugasnila. Kar bi Koroška potrebovala ta hip, je objavljen in transparenten načrt, terminska zaveza za pol leta, za eno leto, z jasnimi finančnimi podporami - da bi si ljudje lahko oddahnili, da bi lahko vedeli, da tokrat strah, da bodo pozabljeni, ne bo uresničen.
Kar je neposredno povezano z drugo nujno rečjo, ki jo ti kraji zdaj potrebujejo: psihološko podporo. Trenutno ljudje delajo na terenu, rešujejo prebivališča, javne objekte, čistijo ceste, dovozne poti, urejajo nasipe. Ta čas skrbijo za to, da bodo imeli kam vrniti svoja življenja, ki potrebujejo prostore, v katerih se naselijo, odvijajo. Toda na neki točki bo adrenalin popustil, ker so to ljudje, bodo na neki točki začutili vse, kar zdaj puščajo ob strani, ker za občutke ta čas ni časa.
In takrat bo hudo. Ti ljudje so ostali brez - brez česarkoli, eni brez domovanj, drugi brez ljubih reči, tretji brez spominov. Izgubili so vire prihodka, nekateri so ostali brez domačih živali, štale brez čred, dvorišča brez kur. Večina tu je na izgubi in to trpljenje se bo šele pokazalo. Diagnoza pokrajine bo udarila na plano in če ne bo pravilno kanalizirana, če ljudem takrat ne bo na voljo ustrezna oskrba v podobi psihologov_inj, psihiatrov_inj, svetovalnih delavk in delavcev, se bodo obrnili vase. Avtodestruktivnost se na raznih forumih že kaže, ljudje dlakocepijo za vsako malenkost, razdražljivi so in sitni, zaganjajo se drug v drugega in si berejo levite za stvari, ki so v bistvu, posebej v luči te katastrofe, nepomembne. To je simptom, ki bi moral biti plat vseh zvonov - na Koroškem pa točno te zdravstvene sile akutno primanjkuje. In nujno je, da ravno zdaj, zdaj takoj, država poskrbi za to, da bo ljudem na voljo - če ne gre drugače, v obliki tedenskih skupinskih seans, ni važno, samo, da bo. Ker je nujno, da se ti ljudje tu ne bodo počutili sami. Tega jih je najbolj strah, in ta strah je še kako realen.
Skrajno dobrodošel je napor vseh prostovoljk in prostovoljcev, ljudje so jim iz srca hvaležni, ne morejo skriti ganjenosti, ko omeniš gasilke in gasilce, drug prek drugega navajajo, od kje vse so prišli, katere avte vse so videli v kraju, katere dialekte slišali, dobesedno povsod visijo napisi HVALA, tudi v več jezikih, tudi za Nemce, ki postavljajo most, in te, ki kot prostovoljci pomagajo, ravno včeraj so prišli trije in se napotili sortirat smeti na smetišče za šolo, nikakor pa se ne sme pozabiti tudi na dušo, če tako rečem, na to, s čimer greš spat in s čimer se zbudiš, kar si, ko si sam_a s sabo.
Korošice in Korošci rečejo, ko jih vprašaš, kako so, saj bo. Saj bo vključuje vse. In proti večeru, ko sem se odpravljala nazaj, je na Prevalje legla neka presenetljiva spokojnost. Spodnja soseda, ki ima resnično pravo ime, saj je točno taka, je s še eno gospo prebirala reči iz kleti, jih drugo za drugo pazljivo umivala in razvrščala. Sosed na drugi strani je s šlauhom pral večje predmete pred garažo. Na vrhu klanca si je na mestu arafata civilne zaščite, ki sicer stoji tam vsak dan od sedmih naprej, prazni zrak odpočival do jutri.
Do jutri, ko se vse začne znova. Ker jaz vem, da se lahko odpeljem, da me doma čakajo žena, topel tuš in večerja - in vem, da oni tega ne morejo. To vem - in vsa tesnoba se v hipu vrne. Ker oni so že tam, doma, kjer je morda žena, ni pa tople vode in tudi večerja je bolj tako. Pa vseglih.
Vseeno bojo vstali, prostovoljci in prostovoljke v skladišču v šoli bodo skočile_i, ko pripelje naložen kombi, in ga spraznile_i takoj, ker se mudi. Ljudje v majicah civilne zaščite bodo navsegodaj postavili arafata, vzpostavili internet in se lotili razvrščanja vseh, ki se zglasijo pri njih, v neskončnost bodo odgovarjali_e na telefone in skrbeli_e, da bo na terenu vse teklo čim bolj gladko, ljudje bodo pospravljali, čistili, zračili in sušili ... in upali. Upali, da se povodenj ne vrne, da si zemlja spočije, da si bodo lahko oddahnili tudi oni. In da ne bodo pozabljeni.
Ob poti nazaj čez Sele so traktorji obračali travo, Uršlja je dvigala jasno glavo in mlad rjav bik je na paši ob cesti črni kravi ravno, ko sem se peljala mimo, nadvse nazorno kazal, da mora iti življenje naprej. Ni bil (še) veliki črni bik - ampak tudi ni bil samoten.
* Zapis Anje Zag Golob je bil najprej objavljen na avtoričinem zidu na facebooku. Z njenim dovoljenjem ga objavljamo tudi v Večeru.
