Večer je 6. februarja 2021 objavil prispevek novinarja Igorja Selana z naslovom Zlata medalja za #JJanša SDS, ki ga nisem razumel. Mesto Maribor si namreč že dolgo prizadeva, da bi športna dvorana Tabor dočakala prepotrebno razširitev in obnovo, ki bi omogočila tudi organizacijo mednarodnih tekmovanj in številne druge prireditve. Maribor bi lahko z razširitvijo dvorane organiziral leta 2023 Olimpijski festival evropske mladine, ki bi ga pod okriljem OKS organizirala Športna zveza Maribor. Slovenska vlada naj bi za obnovo in razširitev dvorane Tabor zagotovila okoli tri milijone evrov. Za to so se zavzeli tudi trije poslanci iz širše regije: Dejan Kaloh (SDS), Franc Breznik (SDS) in Branislav Rajić (SMC). Trije poslanci so pomagali prepričati predsednika vlade o smislu tega projekta, saj je v osnovi dolžnost vsakega poslanca, da zagovarja interese okolja, ki ga je izvolilo. Zajedljivost novinarja, da se sedaj poslanci hvalijo, da so uspeli prepričati vlado, in razprave, kdo ima večje zasluge, so sekundarnega pomena. Morda pa komu ni prav, da bi se obnova in razširitev dvorane izvedla v času vlade Janeza Janše. S športnimi objekti pa sem bil relativno zelo dolgo povezan in tako tudi z dvorano Tabor. Prav zaradi tega sem vesel, da bi končno le dobili dvorano Tabor v velikosti, kot je bila zasnovana na začetku.
Davnega leta 1979 so se pri meni na takratni visoki tehniški šoli oglasili predstavniki projektivnega biroja Projekt Maribor in Občine Maribor in me zaprosili za izdelavo investicijskega programa za večnamensko dvorano Tabor. S takratnim podjetjem Projekt Maribor sem namreč še v času, ko sem kot diplomirani inženir, ki sem v Mariborski livarni vodil razvoj tehnologije in izdelal tudi nekaj investicijskih programov za razvoj Mariborske livarne in bil vključen tudi v nekatere projekte podjetja Projekt Maribor, dobro sodeloval in zato me je priporočila tudi za izdelavo investicijskega programa za gradnjo dvorane Tabor. Kot prijatelj športa sem bil za domače mesto pripravljen to tudi storiti. Investicijski program je bil izdelan že v letu 1979. Vendar sta se v letu 1980 zgodili recesija in prepoved gradnje športnih objektov. Zaradi tega smo po dogovorih z vlado morali zmanjšati obseg gradnje in projekt spremeniti v objekt za potrebe izvajanja športnih programov srednjih, višjih in visokih šol. S tem je nastala tudi zakasnitev pri začetku gradnje in je bil objekt svečano predan svojemu namenu šele 4. julija 1984. V osnovi je ob vseh vzdrževalnih delih in manjših dopolnitvah objekt še danes takšen, kot je bil zgrajen leta 1984. Maribor je imel idealno priložnost, da bi v letih 2012 in 2013, ko je bilo v letu 2013 v Sloveniji organizirano košarkarsko evropsko prvenstvo, po dogovorih s Košarkarsko zvezo Slovenije in ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport odpravil problem te osrednje dvorane. Takrat so možnost obnov športnih dvoran izkoristili v Ljubljani (Hala Tivoli), v Celju (Zlatorog), na Jesenicah (Podmežakla) in v Kopru (Arena Bonifika). Občina Maribor tega ni znala. Osebno vem, kdo je za to odgovoren, vendar o tem ne bom razpravljal. Dvorana Tabor ima dobro lokacijo, dostop za obiskovalce, v Mariboru in okolici so zadostne hotelske kapacitete in druge prenočitvene možnosti. Vodenje projekta obnove in razširitve športne dvorane Tabor naj prevzamejo strokovno usposobljeni in projektov vešči ljudje. Prav tako podprimo poslance iz našega okolja, ki si v teh težkih trenutkih prizadevajo prepričati vlado.
Osebno sem dolgo deloval v športu in za šport, zato dobro poznam razmere v mestu in državi. Že v času svojega rektorstva na Univerzi v Mariboru sem veliko pozornosti namenil tudi športni dejavnosti. Študenti so imeli redno obvezo športne vzgoje (žal danes na slovenskih univerzah več tega ni, kar je sramotno), ustanovljeno je bilo športno društvo UM, prvič so bile ustanovljene študentske športne lige, po dolgih letih je bila oživljena študentska veslaška regata na Dravi in študenti UM so se leta 1992 prvič samostojno udeležili univerzijade (Buffalo v ZDA). Na univerzi smo takrat sami izdelali projekte za športno dvorano. Prvega ministra za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo v novi državi RS dr. Petra Venclja sem prepričal o financiranju izgradnje samostojne Univerzitetne športne dvorane, ki se danes po našem olimpioniku imenuje Univerzitetni športni center Leona Štuklja. V začetku leta 1994 me je NK Maribor angažiral za projekt razsvetljave in najnujnejše ureditve Ljudskega vrta. Z izdelavo investicijskega programa, pripravo projektov in vodenjem projekta izgradnje smo zadevo zaključili v rekordnih osmih mesecih, da je NK Maribor dobil soglasje UEFE za igranje evropskih tekem. Tudi takrat smo na razne načine zbrali denar, da smo projekt s skupnimi močmi in tudi širšo podporo, od občine do ministrstva, zaključili. Zadnjič so se takrat izkazala mariborska podjetja, ki jih danes več ni: Metalna, Konstruktor, Elektrokovina, Tabga in številna manjša. Konec avgusta 1994 smo se skupaj veselili na prvi tekmi pod reflektorji.
Od leta 1994 do 2012 sem bil predsednik Mariborskega športnega društva Branik, ki je ob skupno 24 društvih preraslo v Zvezo mariborskih društev Branik (ZMŠD Branik). V tem času smo dobili na prostoru severno od Mladinske ulice prvo nogometno igrišče z umetno travo, od Mestne občine prevzeli upravljanje Ljudskega vrta, postopno uredili druga igrišča na tem območju in v prvi fazi izpeljali najnujnejši projekt za razvoj dvoranskega športa, Športno dvorano Ljudski vrt - Lukno. Ob sredstvih občine Maribor smo del sredstev prejeli še z ministrstva za izobraževanje, znanost in šport ter zagotovili tudi del lastnih sredstev ZMŠD Branik. Na svečani otvoritvi te dvorane leta 2006 sta bila prisotna tudi takratni predsednik vlade Janez Janša in minister za šolstvo in šport Milan Zver. Ob tej priložnost sva s predsednikom Janšo položila temeljni kamen za prvo fazo izgradnje osrednjega stadiona Ljudski vrt, saj so bila po zaslugi takratne vlade odobrena tudi evropska sredstva za projekt. Minister dr. Milan Zver se je istega dne udeležil tudi odprtja prve faze izgradnje novega dela Veslaškega centra v Bresternici. Torej sodelovanje, ki je lahko le zgled skupnih interesov in skupnega dela. Dr. Milan Zver se je maja 2008 tudi udeležil svečanega odprtja novogradnje Ljudskega vrta.
Brez medsebojnega razumevanja ni napredka
Tudi za drugo fazo izgradnje Ljudskega vrta v obdobju 2010 do 2012 smo v ZMŠD Branik samostojno izdelali investicijski program, pridobili evropska in občinska sredstva ter objekt tako kot v prvi fazi zaključili v dogovorjenem roku in brez finančnih prekoračitev. Ponovno smo pridobili dva dvoranska objekta pod vzhodnim delom novih tribun. Telovadnico kot vadbeni prostor za dvoranske športe, predvsem za odbojko in košarko, in nujno potrebno dvorano za borilne športe, ki smo jo poimenovali po starosti in mentorju ter vaditelju borilnih športov Niku Vrablu. Tudi pri izvedbi druge faze ni bilo prekoračitev finančnih sredstev in tudi na zadovoljstvo obeh strani smo vzorno sodelovali z MIZŠ, pa čeprav takrat z drugo politično strukturo. Dela v Ljudskem vrtu po zaključku 16-letnega mandata vodenja ZMŠD Branik po letu 2012 nisem več želel nadaljevati, saj so se z občinsko strukturo vzpostavili nerazumljivi odnosi, in zakaj bi se človek kregal, če to ni potrebno.
Razumevanje in spoštovanje drugih pri njihovem razmišljanju in delu je osnova nekonfliktnega delovanja. Če zadev ne razumemo vsestransko, ne razumemo ljudi, ki se z določenim delom ukvarjajo. V razumevanju drugih je treba ločiti med emocionalno, kognitivno in socialno empatijo. Brez medsebojnega razumevanja ni napredka. Empatija je ključ do uspešnega dela v skupnosti. Aristotel je nekoč zapisal, da je samo ena pot, da preprečimo kritiko: ničesar narediti, ničesar reči in biti niče.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
