Od osamosvojitve smo dali skozi sedemnajst (sic!) kulturnih ministrov. Mnogi med njimi niso dočakali niti konca mandata niti leta dni ne. Bili so pogosto ugledni pisatelji, "čisti" politiki ali redkeje kaki drugi kulturniški profili. Ni bilo niti enega, ki bi ga kulturna javnost z nedeljenimi simpatijami sprejemala, hvalila v času ali post festum. Tri ženske so bile bolj za vzorec – Andreja Rihter, Majda Širca in Julijana Bizjak Mlakar -, prvi dve kulturnici, slednja matematičarka, ki jo je naplavila koalicijska aritmetika. Vsi so bili deležni kritik in vse, idealnega še ni bilo niti takega, ki bi se po čem ključnem odlikoval ali globlje zasidral v begotni spomin. Večina jih je neslavno odšla, tudi predčasno. Ampak take in toliko sovražnosti v resorju, radikalnih polarizacij, kot smo jim priča v tem času, predvsem pa občutka, da minister celotno sceno prezira, tega še ni bilo. Pa je kljub temu prav Vasko Simoniti edini že dvakrat zasedel ministrski stol. Prvi mandat v prvi Janševi vladi je tudi preživel v celoti, kljub interpelaciji.
Stalnica, neki novi politični standard tega drugega mandata so blatenja Prešernovih nagrajencev, poniževanja samostojcev, samovoljne razpustitve komisij, nastavljanje svojih ljudi na mesta odločanja in najbolj aktualno: čudna odpoved razstave v Evropskem parlamentu. Z argumenti, ki niso vredni civiliziranega okolja. "Ker sem neveden. Torej, ker me ne zanima." Tako je odgovoril v Bruslju našim dopisnikom - po odpovedi razstave - glede nepoznavanja koncepta mednarodnih razstav, ki jih desetletje že pripravljajo, bolj ali manj benigno protokolarno, predsedujoče države v prostorih Evropskega parlamenta
Osemnajsti kulturni minister? Že če bo kulturen, bo veliko
Po čem si torej zapomnimo kulturne ministre? Boruta Šukljeta denimo po predlogu, da bi v okviru ministrstva za kulturo ustanovili odbor za rokenrol in strip. Seveda se ni uresničil. V času ministrovanja nekoliko dolgočasnega, a dobrodušnega Sergija Pelhana je bil ustanovljen slovenski filmski sklad in sprejet takrat eden najsodobnejših evropskih zakonov o avtorski in sorodnih pravicah. Nasledil ga je slovenist, Delov lektor Janez Dular, spomnim se ga po predstavitvi slovenske kulturne politike v Bruslju in po tem, da pri hotelskem receptorju ni znal zaprositi za ključ v nobenem evropskem jeziku. No, znanje vseh slovanskih mu v prestolnici Evrope pač ni pomagalo. Iz časa ministrovanja Jožefa Školča, nekdanjega predsednika ZSMS in državnega zbora, je ostalo v spominu njegovo javno zavzemanje za ničelno stopnjo davka na knjige, ki pa ni bilo uspešno. Školč bi lahko postal minister za kulturo še enkrat, a je ponujeno ministrsko mesto zavrnil, češ da je bilo kulturnemu ministrstvu v takrat predlaganem rebalansu proračuna odvzeto preveč proračunskih sredstev.
Ta dolgi taksativni ekskurz pove v bistvu vse o pomenu kultministrov v tej državi in percepciji politične funkcije v resorju, ki si - če nič drugega - zasluži vsaj kulturno javno držo prvega kulturnika. Hitrost pozabljanja je bliskovita, redki so se zasidrali v spomin s kakim daljnosežnejšim dejanjem.
Analiza sedemnajsterice pokaže, da so najradikalnejše doslej poteze aktualnega ministra, njegov medijski masaker, sovražna drža do kulturnikov in cenzure. Nenavadno je, da so prepovedi deležne vizualne umetnosti, saj je zmeraj pri cenzuri pri nas prednjačila verbalna umetnost. Te se aktualna oblast ne loteva. Morda zato, ker premier sam piše tudi fikcijo, ne le političnih memoarov. Pred desetletjem je akademska sfera prirejala simpozije o cenzuri, danes, ko jo celo izvažamo na mednarodno sceno, ni niti enega institucionalnega odziva od nikoder.
Osemnajsti kulturni minister? Že če bo kulturen, bo veliko.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
