Kdo bi si mislil, da bomo po tridesetih letih živeli skoraj dvojno življenje. Kot bi imeli dve republiki. Dve domovini. Eno za ene, drugo za druge. Še vedno pomnim dneve, ki so se vrstili pred to pomembno obletnico, in tudi dneve, ko smo zakorakali v prvo leto republike, pa v drugo ... A počasi je začel svetle in optimistične misli o neki drugačni, lepši, bolj demokratični domovini počasi nažirati pesimizem. Pravzaprav kruta realnost. Sanje o neki Švici so bile vse bolj v megli. Dobro, sam niti nisem pričakoval, ne želel, da bi Slovenija postala neka druga Švica. Neka druga, drugačna Slovenija pa vendarle. Ne taka, kot se je tako izrazito pokazala v času epidemije, ko bi morala biti nujno drugačna, bolj odločna, poštena, prijazna in taka, kjer bi bilo zaupanje obojestransko. Politikov ali oblasti do nas in obratno. {api_embed_photo_R30}641202{/api_embed_photo_R30}
A ni ne enega, ne drugega, ne tretjega, še najbolj pa manjka zaupanja. Andreja Kutin Lednik ne bi mogla bolj točno zadeti, kot je pred dnevi v Večerovi kolumni: "Vrh politike epidemijo uporablja za politična obračunavanja, ljudstvo za osebna, medtem pa pritisk v ekonom loncu raste." Bravo!
Verjetno se še spomnite, da je že na prvi dan prevzema oblasti novi vodja prejšnjemu javno v obraz povedal, da ga bo sodno preganjal. Ker da ni nič storil za obvladovanje epidemije. Medtem ko naj bi oni reševali življenja. Kako uspešni s(m)o bili, govori žalostna statistika umrlih na 100 tisoč prebivalcev. Zato vsi njegovi kasnejši pozivi, ko je vse vabil k sodelovanju, niso nič drugega kot eno samo sprenevedanje. Najprej te bom sodno preganjal, te zastrašil, prek svojih medijev popackal, "zafural" epidemijo, potem pa vse milostno povabil v svoj brlog, kot je enkrat ob prevzemu nove vlade dejal radijski voditelj Denis Avdić. V satiri, ki se preganja. Tako kot se preganja ljudstvo, ki si upa stopiti na ulico, na javno mesto in mirno (mirno, nasilje zavračam) izraziti svoje nestrinjanje s tem ali onim oblastniškim ukrepom. Pa naj gre za policijsko uro, odprtje-zaprtje države, gospodarstva, za predolgo zaprtje šol, za njihove posege v medije, lahkotnega razdeljevanje denarja (našega!) ali kaj drugega.
Pri nas je v zadnjih desetletjih vse bolj v modi ustvarjanje nekega vzporednega sveta, ker ta, ki ga imamo, zanje naj ne bi bil pravičen, demokratičen, ne lep in pošten in predvsem do njih krivičen, celo sovražen. Vsaka podobnost z nekdanjimi komunisti je zgolj naključna, bi kdo rekel. Mar res? Tako kot so nekoč komunisti v SFRJ iskali predvsem notranjega sovražnika, jih naši oblastniki prav tako iščejo doma. Na ulicah, tako da tistim redkim upornikom pišejo kazni, z nesmiselnimi ukrepi, ki dušijo celotno družbo, s pritiski na svobodo medijev in še kaj bi se našlo.
Veliko sem v tem letu, ko se soočamo z virusom in še bolj z mnogimi nesmisli, nedodelanimi ukrepi, ko niti tisti, ki jih pišejo, ne vedo, kaj pomenijo, kaj dovoljujejo in kaj prepovedujejo, razmišljal o dvojnosti, ki smo je bili deležni v teh treh desetletjih. Del politike si vedno želi podrediti vse, kar se podrediti da. Tako levi kot desni. Medtem ko se zdi, da je dolga leta vse, kar je pomembnega pri nas, obvladovala, kontrolirala levica (pa ne več v tolikšni meri), se je drugi del šel vzporedni svet. Ali drugače, če nekaj ne moremo vzeti levici, če si kakšno institucijo, kakšen medij, kakšno združenje ali zvezo ne moremo podrediti, imeti pod nadzorom, absolutno oblastjo ali vsaj večino, potem gremo na svoje. Tako je bilo v primeru, ko del politike pa tudi novinarjev ni bil zadovoljen z novinarskim društvom in je ustanovil svojega, pa potem, ko tudi s tem niso bili zadovoljni, še enega. Ali pa ustanoviti nov sklad za nagrade na področju novinarstva, ko je baje prejšnjega, še vedno aktualnega vleklo (po njihovo) preveč v levo. Svojega vzporednega pa so medtem seveda že ukinili. Tako je bilo tudi takrat, ko nekdanji Tomšičev sindikat ni bil več prava alternativa nekdanjemu Semoličevemu in so tudi z njihovo politično podporo vzniknili novi. Nič drugače ni bilo, ko pisateljsko društvo ni bilo več na njihovih tirnicah in je bilo treba ustanoviti nekaj svojega. Je bilo kaj drugače, ko je bilo treba najprej umazati, potem pa diskreditirati osamosvojitveno veteransko združenje? Ne, čeprav so ga imeli osamosvojitelji v svojih rokah kar nekaj let (osamosvojitelji pa so menda le desničarji po njihovo), so ga, ne vem zakaj, izpustili iz rok in ustanovili nekaj svojega. Tudi s pomočjo eminentnih ljudi iz kulturnega in političnega življenja. A tisto, kar je vzniknilo in se razvilo iz njega, kaže na to, da gre predvsem za neko privatno politično združbo. Dolga leta nazaj tudi s Planinsko zvezo Slovenije del politike ni bil zadovoljen in je vzniknil Gorniški klub. Pred leti sem šel z njimi tudi na kakšno planinsko turo, kaj je sedaj z njim, ne vem, vem pa, da Planinska zveza Slovenije še deluje. Je pri medijih kaj drugače? Če si jih del politike ne more podrediti, jih s svojimi mediji, s koprivami in drugimi lažnimi profili blati in napada z vseh strani. Če tudi to ne zadošča, se jim poskuša pripreti dotok denarja, in če še to ne zadošča, na svet spraviti nekaj svojega, vzporednega. Zadnji tak primer je zgodba okrog STA.
V vlado pa spraviti takšne politike, ki so kimavci in recimo v kakšni oddaji na vprašanja niti ne odgovorijo. Ker ne smejo (ne smete, ministrica za pravosodje?). Seveda, če jim šefi sploh pustijo ali dovolijo priti v "nenaš" medij.
Že videno je tudi plan dela oblastniške elite, kako se čim bolj elegantno izvleči iz najbolj močne evropske politične grupacije in se pridružiti tistemu, ki jo je moral zapustiti. Iz njihovih ust verjetno v zadnjih nekaj letih niste nič kaj lepega prebrali o tej grupaciji, katere del še vedno so. No, saj ne bodo dolgo. Bodo že kaj "pogruntali" in šli na svoje ali na orbanovo? Kar. Le državo nam pustite. Mi ne želimo Druge republike, mi smo sanjali le o neki bolj demokratični, bolj svobodni in bolj socialni Sloveniji.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
