(POGLED) Gora, ki nas tlači

"Človek, ki premakne goro, začne z odnašanjem majhnih kamnov," je nekoč zapisal Konfucij. Še kako drži. Tisti, ki meni, da lahko na mah premakne goro, se moti. Premikanje gore ni za šprinterje, če se izrazim športno, je bolj poslanstvo maratoncev. Vse potrebuje svoj čas. Je v politiki drugače? Ne prav dosti. Ko se enkrat gora (oblast-vodja) usidra na podlago majhnih kamnov (ljudstva), jo je težko premakniti. Le ko ji začne kamne spodnašati voda, se lahko zgodi, da se bo premaknila tudi gora.

Ne gre drugače. Nič se ni rodilo čez noč in nič ne umre čez noč. Tudi pri nas ne, čeravno smo uporen narod. Narod, ki je bil vedno pod kakšno goro, ki ga je vedno tlačila, mu jemala dostojanstvo, svobodo in pravice. Dopuščala mu je le toliko, kolikor se je njej zdelo, da ji koristi, da je ne ogroža. Ko je gora (oblast) začutila, da jo kamenje (ljudstvo) ogroža, je poskrbela, da je najbolj vztrajne odstranila, a še vedno pazila, da ni porušila vseh temeljev. Kajti nekdo mora delati, nekdo mora služiti, nekdo mora gori prinašati dobiček. Šole, ki ne prinašajo dobička, zapreti, tovarne odpreti, bi rekli danes v času epidemije.

Pokukajmo malce v ne tako davno preteklost. Tisti, ki smo polnoletnost dopolnili še v času Jugoslavije, smo marsikaj doživeli. Večina nas je sodelovala pri sestavljanju mozaika iz kamenčkov, ki so nas ne nazadnje pripeljali do samostojne in demokratične Slovenije. Jugoslavijo, ki smo jo vse bolj imeli kot neko zlagano družbeno ureditev: od svojstvenega socializma, brezrazredne družbe do bratstva in enotnosti, smo počasi zapustili. Ni šlo čez noč. Pomagalo nam je prebujajoče se litostrojsko delavstvo pod vodstvom sindikalista Franceta Tomšiča, že kdaj prej, ko so bile stavke še bolj prepovedane, nas je pomagal graditi kak prepovedan rudarski štrajk v Zasavju, ki so ga kolovodje precej drago plačali. Tudi železniški sindikat se ni več dal, da ne govorim o slovenskih pisateljih in razumnikih, ki jim je bilo počasi dovolj velikosrbske nadvlade in tudi komunistov. Rojevali so se spontani in tudi dobro vodeni protesti. Največji v času procesa proti JBTZ. Danes sicer marsikdo reče, da ne bi šel več na Roško. Sam bi šel še enkrat. Verjetno tudi mnogi drugi, ki v Ljubljano niso hodili zato, ker bi jim bil tako ljub Janez Janša, niti zato, ker bi jim bili ljubi Ivan Borštnar, Franci Zavrl ali zdaj žal že pokojni David Tasič. Slednjega sem prek njegovih člankov in opisovanja tragedij, skozi katere so šli Golootočani (še ene žrtve zlaganega socializma), še najbolj cenil in poznal. Takrat je bila Mladina pač zakon! Brez nje nisi vedel, kaj se v družbi dogaja.

Tisti, ki bi še enkrat šli na Roško, če bi bilo treba, bi šli zato, ker nam je šlo za stvar. V prvi vrsti smo si želeli demokratičnih volitev, ne nekega nerazumnega in vodenega delegatskega sistema, v katerem je bilo mesto le za prvorazredne, torej za člane partije ali njih mladce. Mi, drugorazredni smo lahko le oddali svoj glas. No, mojega niso dobili vedno. Ko sem spoznal, da gre za nesmisel, na mojem volilnem mestu v bližnji gostilni niso nikoli več beležili stoodstotne udeležbe volivcev. Vsi z Roške smo verjeli, da se bomo, kljub temu da so nam bili ljubi košarkar Dražen Petrović, nogometaš Safet Sušić, atlet Nenad Stekić ali kateri drug vrhunski športnik, zlahka poslovili in šli na svoje. Saj smo imeli tudi mi športne ase, Jureta Zdovca, Marka Elsnerja, Matejo Svet, Francija Petka ... Zdelo se nam je, da smo bili že predolgo pod to goro. Kamenje se ni več dalo. Enkrat je bila gora rimska, drugič avstro-ogrska, tudi jugoslovanske smo se naveličali. Kamenje se je kalilo. Od kmečkih puntov, prepovedanih štrajkov do zborovanj na Roški. Prebujajoči se narod se ni več dal. In smo zmagali!

Kako pa je danes? Pacanje stavb s kljukastimi križi nikakor ni rešitev. To nas ne pelje v boljše čase. To nas pelje kvečjemu do razpada vsega tistega, kar je naš narod, kar so ljudje na teh tleh skozi stoletja ustvarili. Je pa čas za dostojanstven upor, čas je za mirne proteste, čas je za zborovanja. Se razume, varna v tem času epidemije, ko zaradi mene lahko po ulicah paradira tudi le en sam protestnik, a v imenu stotero drugih doma. Saj lahko v znak podpore doma izobesimo zastave, prižgemo luč upanja. Gora (oblast) mora vedeti, da je sestavljena iz kamenčkov. Oblast mora vedeti, da je postavljena od ljudstva. Ljudstvo mora vedeti, da nobena oblast brez njega ne obstaja, ne more obstajati. Vsaka oblast, ki želi, ki hoče v kali zatreti vsak poskus upora, vsak protest ali zborovanja, je oblast kratkega daha. Je tudi nevarna za obstoj demokracije. Taka oblast je kriva tudi za slabo obvladovanje epidemije. Ker oblast, ki ne upošteva želja naroda, ki mu ne da dihati, ki ga na vsakem koraku omejuje, pa čeravno ga hkrati obdaruje z bombončki (palica in korenček), ni prava oblast. Oblast, ki narodu ne zaupa, ni prava oblast. In tako oblast imamo danes. Oblast, ki je jezna, oblast, ki je nekulturna, oblast, ki ne zaupa, oblast, ki nas slabo vodi skozi epidemijo, oblast, ki kar naprej žuga, oblast, ki ne upošteva stroke, oblast, ki glas nasprotovanja utiša in zatre. Zato ni nič narobe, če narod želi neko drugo, boljšo oblast. Tudi ko bo prišla druga, bo del naroda, mogoče spet večinski del, želel neko boljšo oblast. Dokler je v narodu uporni duh, je tudi upanje za neko boljšo demokracijo, lepše življenje. Ko tega ni več, ko je narodu to onemogočeno, se počasi rodi radikalni del družbe, ki prej ali slej privede do revolucije. Revolucija pa je vedno krvava. Se je drži kri, je nekoč zapisala Mila Kačič. {api_embed_photo_R30}632448{/api_embed_photo_R30}

Sicer pa, da ne boste mislili, da s(m)o nekdaj v SFRJ politike kaj bolj cenili kot danes. Le bali s(m)o se jih bolj. So pa vseeno kakšni naši očetje knapi komu od partijskih funkcionarjev zabrusili, češ, kaj boš ti govoril, koliko naj delamo, ko pa je edino, kar ti delaš, to, da konec šihta zapreš gobec. Saj ste razumeli. Odnos do politikov danes, ko se jih ne bojimo, pa volivci kažejo s tem, da jih iz leta v leto manj pride na volitve. Dokler bo tako, bomo pač stali pod tako goro, ki nas tlači.