Prav tako ga ne gre iskati v okviru razlag, ki omenjene dogodke individualizirajo v smislu, da gre za posameznike, s katerimi je "nekaj narobe". Človek je namreč vedno ogledalo sveta, v katerega se rodi in v katerem biva. Vedno je odsev bližnjega in širšega okolja, odsev svoje družine, prijateljev, odsev družbe in njenih institucij. Okolje pomembno določa posameznikove karakterne poteze, od konfiguracije okolja je odvisno, kateri izmed vrojenih potencialov bo aktiviran in kateri zadušen, od sistema kazni in nagrad je odvisno, katero vedenje bo realizirano in katero ne.
Ta enostavni uvid nam pomaga razumeti, da so individualistične razlage posameznikovih delovanj vedno redukcionistične. To velja tudi za odklonska dejanja in za kriminaliteto kot njen poddel. Vzroke za odklone gre tako vedno iskati na ravni telesnega, psihološkega in družbenega, pri čemer se vse troje nenehno prepleta na več ravneh. Na primer, uporaba substanc (alkohola, drog) je lahko oblika bega ali pa način soočanja z izzivi, ki so družbeno pogojeni (npr. raba kokaina za večjo storilnost, alkoholizem kot reakcija na izgubo zaposlitve), učinki njihove uporabe pa lahko na posameznikovo telo vplivajo posredno ali neposredno. Vemo, da uporaba alkohola znižuje raven samokontrole (kar lahko privede do npr. posilstva), lahko pa, če ga uživa noseča mati, vpliva na razvoj zarodka, ki ima lahko zato kasneje vedenjske težave.
Razumevanje vloge okolja na posameznikovo vedenje je torej ključno za razumevanje razlik med ljudmi, pomembno pa je tudi z vidika razumevanja razlik med različnimi družbami. In tu počiva ključno, a pogostokrat spregledano dejstvo. Raziskave tako na primer kažejo, da so družbe, ki so bolj razslojene, ki slavijo individualizem, tekmovalnost in doseganje uspeha za vsako ceno, praviloma bolj kriminogene od kolektivističnih, sodelovalnih in egalitarnih družb. V prvih ljudje drug drugega namreč pogosteje vidijo kot tekmeca, kot sredstvo za doseganja cilja, kot nekoga, s katerim pravzaprav nimajo nič skupnega. V njih je zato več odtujenosti, manj solidarnosti, več osamljenosti, nezaupanja, anksioznosti, več strahu pred drugim. Drugi je namreč le še en (tuj) "objekt", ki je tam zato, da se preko njega zadovolji ta ali ona "potreba", razreši ta ali ona frustracija oziroma napetost.
V tem oziru ne preseneča, da so moderne družbe, še posebej tiste, ki gredo v tekmovalnosti, individualizmu, materializmu in razslojenosti najdlje, v povprečju bolj nagnjene k "proizvodnji odklonov". Ne le zato, ker je posameznik v njih bolj sam. V njih je tudi bolj dezorientiran, psihološko zmeden, nerealiziran, oropan naravnega, zato večkrat anksiozen, depresiven, nihilističen, agresiven. Razdrobljena realnost, oropana višjih smislov tali posameznikovo psihofizično ravnovesje, to pa se nato poskuša vzpostaviti preko bolj ali manj patoloških praks. Ki se na primer kažejo v agresivnih vedenjih (zoper samega sebe, zoper tiste, ki so videni/označeni za krivce), v begu v substance, v navidezne svetove, pod sektaška okrilja novih odrešiteljev. Če se na ta strukturna obeležja moderne družbe nalepijo še razne krize, naraščajoča neenakost in klima hujskaštva, ki negativna čustva še podžiga, se vzpostavijo idealne razmere za oblikovanje in krepitev družbenih deviacij.
Človek je namreč vedno ogledalo sveta, v katerega se rodi
A kot rečeno – niso vse moderne družbe enake. Kako pomembne so razlike, kako pomembna je družbena klima, bolje rečeno, institucionalna konfiguracija družbe, se lepo pokaže, ko se primerja ekonomsko primerljivo razvite družbe, kot so na primer ZDA in Japonska. Namreč če se prve po kriminaliteti uvrščajo na sam vrh, je Japonska po večini razvrstitev čisto na repu. Antropolog Dwayne Dixon v svojem delu Neskončno vprašanje navaja, da je ključni aspekt teh razlik razmeroma visoka raven solidarnosti, sodelovanja in zaupanja, ki preveva japonsko družbo. Povedano drugače, Dixon daje vedeti, da gre razlike med Japonsko in ZDA iskati v sferi kulture, natančneje v dimenziji, po kateri se japonska kultura najmočneje loči od tiste v ZDA – po kolektivizmu. Pri tem seveda ne gre za "sovjetski" tip kolektivizma, ampak za obstoj kulture, v kateri imajo posamezniki jasno ponotranjen pomen skupnosti, za kulturo, ki je napolnjena z institucijami, ki v imenu skupnosti zamejujejo zasledovanje sebičnih (ekonomskih) interesov za vsako ceno.
O tem, da kolektivizem zmanjšuje obseg družbene patologije, je mogoče brati tudi v delu svetovno znanega psihologa, profesorja Harryja Trinadisa Individualizem in kolektivizem: medkulturni pogled na odnos med posameznikom in skupino. V njem je tudi nakazano, da se vrednote kolektivizma, ki se pozitivno povezujejo z zaupanjem, s pripravljenostjo za sodelovanje in s solidarnostjo, negativno povezujejo z dohodkovno neenakostjo. Študija italijanskih raziskovalcev (Barone, G., Mocetti, S., 2016: Inequality and trust: new evidence from panel data) je posledično pokazala, da se za vsak odstotek povečanja dohodkovne neenakosti zaupanje med ljudmi (kot aspekt solidarnosti in kolektivizma) zmanjša za dva odstotka. Pri tem ni nepomembno, da se dohodkovna neenakost, ki se s kriminalom in družbenimi problemi povezuje tudi neposredno (glej npr. Brescia, R., 2010: The Cost of Inequality: Social Distance, Predatory Conduct, and the Financial Crisis), v večini držav, tudi v Sloveniji, povečuje (glej World Inequality Database). Učinek dohodkovne neenakosti na porast družbenih patologij je sicer še posebno izrazit, če večanje razlik spremlja občutek nepravičnosti v smislu, da "zmagovalci" pridobivajo na račun siromašenja drugih, korupcije, amoralnosti ipd.
Družbenih odklonov torej ni mogoče videti mimo naraščanja negotovosti, glorifikacije individualizma in spodbujanja "civilizirane" verzije socialnega darvinizma, ki skupaj s trivializacijo vprašanja razdelitve ustvarjenega krepi družbo anomičnih, odtujenih, prezrtih, frustriranih, splošno neuravnovešenih posameznikov, ki drug drugega vidijo kot objekt naslavljanja omenjenih neravnovesij (drugi kot sredstvo, drugi kot rešitelj, drugi kot zlo). V tej luči je razumljivo, kaj je na začetku 20. stoletja hotel povedati harvardski sociolog Robert King Merton, ko je v svojem delu Družbena struktura in anomija dejal, da neuravnovešena družbena struktura pač ne more generirati uravnovešenih posameznikov.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
