(POGLED) Rekviem za vse Srebrenice

Sanjal sem Aido. Ne, to niso bile takšne sanje kot v otroških letih generacije '66, ko smo se spraševali, kakšna je Selma, ki naj se v komadu Bijelog dugmeta ne nagne skozi okno vlaka, ali tiste iz najstniških časov, ko nas je zanimalo, kdo za vraga je Suada iz pesmi Plavog orkestra, kjer se je pevec prav tako spraševal, ali ga je kdaj ljubila. Aida se je pojavila v sanjah in ostala bo v podzavesti verjetno do smrti; ženska, žena, mati iz filma Quo Vadis, Aida?, filma o smrti. Celovečerca bošnjaške režiserke Jasmile Žbanić o najhujšem množičnem zločinu na evropskih tleh po drugi svetovni vojni. O genocidu v Srebrenici.

So vojni filmi oziroma filmi o vojnah, ki se človeka ne dotaknejo, so kot ceneni vesterni, v katerih John Wayne po pretepu v blatu seveda zmaga, iz taistega blata pa potegne svoj snežno beli klobuk. So filmi, skoraj preveč nazorni prikazi klanja, kot je na primer Reševanje vojaka Riana, kjer kri ob izkrcanju ameriških vojakov v Normandiji teče v potokih ter koščki človeškega mesa in drobci lobanj frčijo vsenaokrog. So filmi, kot Vod smrti, ki kažejo na samospraševanje vojakov o smislu bojevanja in umiranja. In so filmi, kot je Quo vadis, Aida?, ki govorijo o ... bolečini.

Zgolj kratek povzetek za vse, ki filma (verjetno) še niste videli. Zgodba Muslimanke, prevajalke v oporišču nizozemske vojske v Srebrenici, bošnjaški enklavi pod deklarirano, a nikdar realizirano zaščito Združenih narodov. Julij 1995. Zgodba o tem, kako brezupno se trudi rešiti moža in sinova, preden padejo v roke vojski bosanskih Srbov. Zgodba o nemoči in/ali tudi kruti brezbrižnosti vojakov pod modrimi čeladami, poslanih tja nekam na Balkan, kjer ne razumejo nič, ne morejo nič in večinoma ne želijo nič. Film, ki ne more imeti srečnega konca in ga tudi nima; Aida preživi, trije njeni moški umrejo pod streli vojakov generala Ratka Mladića. Vse ostalo ni film, res se je zgodilo - v genocidu, kot so dosti kasneje množični zločin označili Združeni narodi, je bilo v nekaj dneh po padcu Srebrenice pobitih natanko 8372 Bošnjakov, ki so (za)upali v zaščito zastave Združenih narodov.

Zakaj četrt stoletja po tem dogodku - zločinu in tragediji - še razmišljati o tem? Najbolj zlajnana fraza - da se ne bi nikdar ponovilo. A v času, ko v Sloveniji iz šolskega branja črtamo Dnevnik Ane Frank, judovske deklice, ki je po letih skrivanja na Nizozemskem padla v roke nacistom in umrla v koncentracijskem taborišču, ko v Evropi zapiramo vrata pred begunci, ki so doživeli pekel vojn v Afganistanu, Iraku, Siriji, Libiji, Sudanu, Jemnu in drugod, ko si ves svet zatiska oči pred podnebnim genocidom, ki bo generiral še več lakote, bede in beguncev, je o tem treba govoriti. Vemo, da večini mladih ob njihovih klepetih na družbenih omrežjih to, povedano po njihovo, dol visi, a tudi vojaki, ki so pobijali v Srebrenici, pa Vietnamu in drugod, so bili komaj odrasli najstniki. Nekoč sem prebral izpoved ameriškega vojaka, ki se je vrnil z bojišča v Afganistanu. "Jebemti, tam sem lahko pobijal vse po vrsti, doma pa še na pivo ne smem, ker sem premlad." Star je bil, ko je to povedal novinarjem, 20 let.

Toda vojne, vsaj če govorimo o tistih na območjih bivše Jugoslavije v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja, še danes niso nekaj, kjer bi se mladi učili o napakah. Nasprotno. Postale so vrelec za malikovanje idej, zaradi katerih je tekla kri. Velikosrbstvo, velikohrvaštvo, velikoalbanstvo, tudi izključno muslimanstvo so v političnih agendah številnih političnih strank, ki so na oblasti. Volivcem skoraj ne ponujajo drugega kot mitov o junaštvu lastnega, jasno da zatiranega naroda. Ne more biti naključje, da vojna zločinca, kot sta prej omenjeni poveljnik bosanskih Srbov Ratko Mladić in njihov politični vodja Radovan Karadžić, oba pred mednarodnim sodiščem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu obsojena na dosmrtno ječo, v Srbiji in Republiki Srbski v BiH dobivata spomenike, da po njiju imenujejo ulice in šole ... Če bi politiki na Balkanu resno mislili s spravo, o kateri govorijo mednarodni skupnosti, se to niti v sanjah ne bi moglo zgoditi.

Vojne niso za to, da se slavijo. Vojne bi morale biti v spominu predvsem zaradi tega, da bi se na napakah politikov kaj naučili. Pa nam ne gre najbolje od rok. Tudi takrat, ko bo - če bo - junija v Mariboru vojaška parada ob 30-letnici vojne za Slovenijo, ko bodo donele koračnice in se delile medalje, bi se morali vprašati: medtem ko mi slavimo, nekje v bivši Jugoslaviji matere prižigajo sveče v spomin na svoje sinove, nič krive nabornike, ki so ob nepravem času in na nepravem mestu služili vojaški rok v bivši domovini, tedaj že povsem razsuti. Z vsem dolžnim spoštovanjem do žrtev vojne na slovenski strani bi si kanček spomina in pietete zaslužili tudi oni na drugi, nepravi strani.

Aida se je na koncu filma vrnila v svojo Srebrenico. In zadnja scena: otroci na šolski predstavi, ki si zatiskajo ušesa in zakrivajo oči. Tako kot tisti v politiki in tudi navadni, odrasli ljudje.