Vesna V. Godina
Še enkrat se moram vrniti k podelitvi Prešernovih nagrad. Razlog: kak dan po proslavi sem si ogledala TV portrete Prešernovih nagrajencev. Če niste videli, si oglejte. Izjemno poučno. Glede tega, kar trdim že leta, da se v slovenskem postsocializmu dogaja: namreč retradicionalizacija. Ki je tako kot v drugih postsocialističnih družbah tudi reruralizacija. To analiziram že leta. In pišem že leta.
Vzrok za to je jasen: postsocialistične politične elite so se v nasprotovanju socializmu lahko utemeljile samo v tistem delu nacionalnih zgodovin, ki so bile predsocialistične. V času pred socializmom pa je bila slovenska družba kmečka. Pred socializmom je bila večina Slovencev v večjem delu zgodovine kmetov. To pomeni, da je kmečka družba zgodovinsko vzpostavljena slovenska socialna tirnica. Z za njo značilnim domačijskim produkcijskim načinom.
Marginalno meščanstvo
To ne pomeni, da v predsocialistični preteklosti ni bilo mest, obrtnikov, meščanstva in drugih neruralnih elementov. Bili so, vendar marginalni. Neruralni elementi skozi zgodovino niso zmogli izoblikovati razpoznavne socialne in kulturne tirnice. Zato je bil slovenski postsocializem z idejo vrnitve v predsocialistično stanje in v predsocialistični čas obsojen ne samo na retradicionalizacijo, ampak tudi na reagrarizacijo in reruralizacijo. To se nam dogaja že trideset let.
Po tridesetih letih pa imamo tudi že konkretne rezultate teh procesov. Oddaja o letošnjih Prešernovih nagrajencih jih izjemno lepo ilustrira.
Iz portretov vseh nagrajencev — razen Jette Ostan Vejrup — je lepo razvidno, da so to vaški ljudje. Vaščani. Da personificirajo slovensko vaško kulturo. Z vsemi njenimi značilnostmi in vrednotami. Pri njih je močna prisotnost vere, narodnega in nacionalnega. Njihova vaškost je lepo razvidna iz načina življenja, kakor je predstavljen v njihovih portretih. Iz okolja, v katerem živijo. Iz tega, kar govorijo, kako govorijo in o čem govorijo. Iz njihovih vrednot. Interesov. Prioritet.
Vsi portreti so posneti v lepi slovenski naravi. Na vasi. Razen Jettinega, ki je posnet v mestu. Če bi to gledal nekdo, ki ne ve, kaj je Slovenija, bi dobil predstavo, da v Sloveniji ni mest. Da ni urbanega. Da je Slovenija ruralna dežela. Povsem ruralna skupnost.
Ko sem to omenila več ljudem, je bil njihov odziv identičen: “Ne se sekirat! Saj veš, da gre za politične nagrade.” — Seveda, jasno. Ampak to ne spremeni dejstva, da med letošnjimi nagrajenci urbano zastopa samo Jette. Ki je seveda tujka.
“Mi” in ”Oni”
Iz povedanega bi lahko sklepali marsikaj. Recimo na podlagi teorije Fredrika Bartha o vzpostavljanju meja med “Nami” in “Njimi”. Kjer Jette zastopa “Njih“. In je morda v naboru nagrajencev samo zato, da je jasno vidna meja, kdo smo “Mi”, ruralni Slovenci.
Lahko bi se vrnili k antropološkemu proučevanju nativnih odgovorov na hitre spremembe v neevropskih družbah. Običajen odgovor na pritiske po hitri vesternizaciji je bil odpor v obliki nativnih gibanj tipa “nazaj k lastnim koreninam”. Nativci so se pod pritiski vesternizacije redno zatekali v svojo preteklost in se vračali k svojim “pravim” tradicijam. Ki so si jih po potrebi tudi izmislili, če je bilo treba.
Ena od teh izmišljenih tradicij je recimo havajska hula. Za katero vsi mislijo, da je tradicionalni ženski havajski ples. Pa ni. Je pod pritiski amerikanizacije izmišljena tradicija. Ki jo Havajci prakticirajo kot dokaz drugačnosti. Kot mejo med Havajci in Američani.
To velja tudi za slovensko narodno zabavno glasbo. Ki je prav tako izmišljena tradicija. Ta glasba v resnici nima dosti skupnega s tradicionalno slovensko glasbo. Je pa oblika vračanja nazaj k lastnim koreninam. Po slovensko.
Lahko bi razpredali tudi o tem, da je volilno telo janšizma vas. In da je treba temu volilnemu telesu laskati. Še posebej pred volitvami. Na vse načine. Ne samo z denarjem oz. s kupovanjem volilnih glasov. Ampak tudi tako, da se na simbolni ravni prezentira superiornost ruralnega nad urbanim. Tako osovraženim urbanim.
Proces napreduje
A nekaj je ključno: proces reruralizacije slovenske družbe je nevarno napredoval. To vidimo tudi iz javnega govora, če ga natančno poslušamo. Tako je Rosvita Pesek v Odmevih ta ponedeljek v zvezi s srebrno medaljo naših skakalcev povedala, da so “s tem razveselili sebe, svoje sovaščane in seveda vso slovensko športno javnost”. Slovenskih meščanov in vseh Slovencev ni nikjer. Samo vaščani.
Pred nekaj dnevi pa je v oddaji o Mariboru etnolog Rajko Muršič povedal, da mu je v zvezi z Mariborom všeč to, da ima vsak Mariborčan vaške prednike. Zanimiv okus. Da niti ne omenim, da to ni res. Zame recimo to ne velja. Pa tudi za kup drugih Mariborčanov, ki jih poznam, to ne velja.
Skratka: če se spomnimo, da je Prešernovo nagrado nekoč dobila Makarovičeva — zastopnica kritične urbane pozicije, ki se je zoperstavljala vsem oblastem po vrsti —, je danes kaj takega nepredstavljivo. Če bi bil Avsenik še živ, bi bil tudi on med Prešernovimi nagrajenci. To bi bilo skladno s socialnimi procesi, ki jih živimo. In bi bilo tudi politično korektno.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
