Češka je po žametni revoluciji leta 1989 po vladni objavi, da sta dva ruska agenta odgovorna za eksplozije v skladišču streliva v moravski vasi Vrbetice leta 2014, v katerih sta umrli dve osebi, doživela ene najbolj dramatičnih 14 dni. Nekdanji premier Bohuslav Sobotka je ubesedil šok širše javnosti: "Rekel bi, da je to največji ruski napad na Češko od invazije leta 1968. To je zgodovinski trenutek in moramo reagirati."
In reagirali smo. Češka vlada je izgnala 18 ruskih vohunov, ki so delali na ruskem veleposlaništvu v Pragi, kar je povzročilo predvidljiv izgon čeških diplomatov v Moskvi. Še pomembnejše pa je, da je lahko to prelomnica za Češko, če ne celo za srednjo Evropo.
Geopolitične razmere v regiji so že dolgo jasne. Poljska trdno nasprotuje Kremlju, Slovaki poskušajo ostati nevidni, Madžari pod vodstvom premierja Viktorja Orbana so Kremljevi posredovalci v Evropi, Čehi pa delujejo cikcak, poskušajo se ne odtujiti ne od Rusije ne od Nata. Že konec devetnajstega stoletja je pesnik Josef Svatopluk Machar zavzel češko držo: "In uravnotežimo svoje simpatije/z vzhoda na zahodu, z zahoda na vzhodu/z napakama obojih, vendar ne z njunimi prednostmi ..."
Po letu 1989, ko je bil predsednik protikomunistični disident Vaclav Havel, se je zdelo jasno, da smo del Zahoda in da želimo biti aktivna članica Nata in Evropske unije. Toda predsednikova bleščeča pripoved nas je zaslepila, da nismo videli, kaj bo sledilo. Češka elita, ki se je pojavila v postkomunističnih devetdesetih letih, je bila veliko bolj pragmatična. Kjer je Havel govoril o vrednotah, so drugi govorili o denarju. Posel in gospodarstvo sta bila vse, zunanja politika pa se je morala temu prilagoditi.
Češke vlade niso bile naklonjene Kremlju. Lokalna miselnost je odražala zavrnitev zaveze z Rusi. Želeli smo biti v EU, ker to pomeni denar, v Nato pa smo želeli zaradi zaščite. Toda ko smo morali pokazati solidarnost, smo takoj žalostni želeli stopiti nazaj. Medtem ko je rimokatolištvo globoko prepleteno s poljsko politiko in ima zgodovinska užaljenost še vedno močan vpliv na Madžarskem, igra materializem to živahno vlogo na Češkem - ne glede na to, ali je vlada leva ali desna.
Trenutni premier Andrej Babiš ponazarja to razdelitev. Babiš hoče od EU le denar. Ko gre za upoštevanje evropskih pravil, jih zavrne, češ da Češka ni "bruseljska kolonija". Paradoksalno je, da ta pristop slabi naše stališče do Rusije, ker ustvarja vtis, da nikamor ne pripadamo in da bomo šli s tistim, ki bo plačal več.
Takšno stališče je mamljivo za Moskvo. Dva naša vodilna politika odkrito zagovarjata prorusko politiko: nekdanji predsednik Vaclav Klaus in njegov naslednik Miloš Zeman. Po invaziji Rusije na Ukrajino leta 2014 se je Klaus opravičil za Kremelj in zapisal, da se je "Ukrajina rodila po padcu komunizma kot nezgodovinska država". Klaus, gonilna sila češke politike in postkomunistične gospodarske reforme v devetdesetih letih, si želi, da bi Češka izstopila iz EU, in je ostro obsodil odziv vlade na razkritja o napadu v Vrbeticah.
Medtem ko je Klaus politik z desnice, je Zeman, nekdanji vodja socialdemokratske stranke, po letu 1989 oživil nekomunistično levico, čeprav je bil tudi on odločen zagovornik ruskih interesov. Od njegovega predsedovanja leta 2013 je dvomil o vpletenosti Rusije v invazijo na Krim in vzhodno Ukrajino; napadel je češke obveščevalne agencije, ki so svarile pred ruskim vplivom; spodbujal vlogo Rusije pri dokončanju lokalne jedrske elektrarne in pozval k odstranitvi tako nekdanjega zunanjega ministra Tomaša Petríčka, ki je bil kritičen do Rusije, kot nekdanjega ministra za zdravje Jana Blatnyja, ki ni hotel kupiti ruskega neodobrenega cepiva Sputnik proti covidu-19. Seznam se lahko še nadaljuje.
Potem ko je vlada objavila, da za napadom leta 2014 stojijo ruski agenti, je vodja države Zeman sedem dni molčal. Ko se je končno spet oglasil, je bil kot ruski propagandist. V televizijskem nastopu se je posmehoval, da ni nič dokazano. Po njegovih besedah policija preučuje dva scenarija napada. V zadnjih tednih so začeli preiskovati prav vse.
A obveščevalne agencije in policija pravzaprav preučujejo samo eno možnost: rusko sodelovanje. Zeman je preprosto hudomušen, da bi s tem zmanjšal pomen primera, in z veseljem si bo prizadeval za diskreditacijo čeških institucij.
Bližamo se prelomnici. Številni Čehi zdaj razumejo, da nam preostane le ukvarjanje z geopolitiko in vrednotami, na katerih temeljijo naše zveze. Preprosto moramo zavzeti jasno stališče do Rusije. Smo del Zahoda, na katerega Kremelj Vladimirja Putina gleda kot na sovražnika. In ta glas realizma je vedno glasnejši tudi na sosednjem Slovaškem.
Tudi Čehi začenjajo razumeti, da je naša odvisnost od Rusije veliko manjša, kot smo mislili. Vzajemna trgovina je minimalna, naše zaloge energije so raznolike. Še je upanje, da bodo Čehi spoznali, da so lahko aktivni člani EU in Nata, ker njihova varnost ni ogrožena. A to bo odvisno tudi od tega, kaj počnejo drugi. Začetni odzivi Zahoda na napoved ruske vpletenosti v napad na skladišče streliva so bili neverjetni. Proruske spletne strani in politiki so to takoj komentirali: to nikogar ne zanima, tega nihče ne verjame itd.
Ta odziv pri Čehih močno odmeva. Še vedno je boleč spomin na britansko in francosko spravo v Münchnu leta 1938, po kateri se je Češkoslovaška znašla sama proti Hitlerju. Naučili smo se natančno opazovati reakcije drugih držav, da lahko presodimo, kako veliki zavezniki so in kako jih zanimamo. Zato je bilo zelo pomembno, da sta EU in Nato kmalu izrazila podporo naši državi, pri tem pa je več članic Nata simbolično pregnalo ruske diplomate.
Parlamentarne volitve bodo jeseni, javnomnenjske ankete pa že nakazujejo večino strankam, ki ne gojijo simpatij do Zemana in Kremlja. A z razplamtevanjem kampanje nihče ne pričakuje, da bi Zeman - ali Kremelj - ostal nevtralen.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
