Morje, palme in valovi. To je verjetno prva asociacija za poletni oddih. No, kakor za koga. Nekaterim prijajo hribi, drugi pohajkujejo po svetu, tretji so doma. A tukaj je mišljen dobršen del slovenske populacije, ki poletne počitnice preživlja na morju, večinoma pri naših južnih sosedih.
Istra in Dalmacija sta destinaciji na Hrvaškem, kjer smo Slovenci že nekaj let drugi najboljši gosti, takoj za Nemci. Vodimo pred Čehi, Poljaki, Avstrijci in domačini. Čeprav vsako leto še vedno poslušamo negodovanje nad ponudbo in storitvami tam onkraj Kolpe, se zmeraj vrnemo. V primerjavi s preteklim letom, ko sta najprej covid-19, potem pa še Jelko zdesetkala število turistov, smo letos na Jadranu spet priča (pre)polnim plažam in kolonam na poti v mesta zvečer. O covidu ne duha ne sluha, razen ko si moraš nadeti masko za v trgovino. Podobno kot pri nas so sprejemljive tudi "podnosnice". Na Hrvaškem so do avgusta zabeležili že okoli sedem milijonov turistov in napovedi kažejo, da bo na koncu poletja številka presegla leto 2019.
In zdaj h gneči ... Polne plaže so zaščitni znak večjih turističnih letovišč, kjer je komercialni turboturizem (spet) v polnem razmahu. Sploh tiste plaže, kjer so ljudje nagneteni kot sardine v konzervi in se proti soncu obračajo kot čevapčiči na žaru. Najzanimivejši je postopek teh istih ljudi na poti v morje. Namazani s kremo proti sončenju, ki se v najboljšem primeru še ni vpila, se odpravijo plavat. Najprej si zmočijo gležnje, nato kolena, ko voda doseže mehur, sledi krajša pavza. Ko se odtoči približno dva deci, so v vodi do pasu, nato počasi, ko zmanjkuje dna, zaplavajo. Odplavajo en krog, po navadi do plavalne mreže (tiste, za katero plavajo morski psi) in nazaj. Seveda so se šli zgolj ohladit in na minus dva deci, kot se reče po domače. Plavanje v morju je izgubilo pomen. Redkokdaj skok s pomola, načeloma pa žabica in je to to. O napihljivih gradovih in flamingih raje ne bom izgubljal besed. So pa plaže v Dalmaciji že od nekdaj bile napredne. Še pred dobo Wolta in podobnih korporacij je bilo možno hrano prevzeti kar z ležalnika ali brisače. Vsem se je v hipu zaluštala kuhana koruza, ko jo je tip pripeljal v zabojniku na vozičku, zraven pa hupal in vpil "kukuruz, kukurica, mais", pa tudi krofi so bili kdaj na meniju.
V čem je skrivnost kapitalističnega turizma, ki se vsako leto nadgrajuje, a ima še vedno železno bazo zvestih potrošnikov, je težko opisati
Malce stereotipno, malce zares so na obleganih plažah večinoma tujci, v prvi vrsti vzhodni Slovani, vključno z nami, a razlike med to skupino praktično ni. Ko sem zadnjič šel po rivi, sem v kafiču ob plaži videl druščino krepkih moških, ki so nazdravljali z vrčki hmeljevega napitka. "Slovenci ali Poljaki," sem si rekel. Dvome je razblinil bojni vzklik "oooopaaaa!" in takoj sem vedel, kam pes taco moli. Zakaj se bodo po pijači nekaj časa zadržali do pasu v vodi, mi je tudi bilo jasno. Ampak v tem ni nič spornega. Pravzaprav nič v tem zapisu ni spornega. Gre zgolj za oris komercialnega dopustovanja, brez vsakršnega obsojanja.
Poglejmo še zvečer v mesto, kjer se vsakič vijejo kolone turistov. Po navadi ob rivi, kjer so postojanke s kokicami, sladkorno peno, gumi bomboni, ponekod pečeno koruzo in drugimi za turiste mamljivimi stvarmi. Dokaz, da je mesto res turistično, pričajo stojnice oziroma štanti, kjer smo si otroci nekoč kupovali vodne pištole, žogice, kape, zapestnice in drugo kramo turškega porekla, ki se je po nekaj tednih zlomila, strgala in končala v smetnjaku. Tu so še trampolini z ekskluzivno akcijo nekaj 10 kun za 10 minut skakanja in lunaparki nižjega ranga, v katerih so največja atrakcija butkaši ali zaletavčki. Da akvarijev, kjer te mini ribice grizejo po nogah, sploh ne omenjam. Poante tega nikoli nisem doumel. Ko se opravi nekaj krogov vzdolž rive, kot nekoč po promenadi na Festivalu Lent, udari lakota. Za potešitev te so na voljo sto in ena restavracija s klasično ponudbo. "Fish, pizza, grill" po navadi piše na neonskih oglasnih tablah teh restavracij, kjer so top tri jedi mešano na žaru, pica šunka, sir, gobice in seveda lignji. Slednji veljajo za neki simbol komercialne mediteranske hrane, čeprav je njihovo poreklo nekje pri Nordkapu. Ob tem še deci rdečega, gemišt (špricer, op. a.) ali veliko točeno pivo. Na poti do apartmaja ali kampa padejo še palačinke s čokolado ali sladoled za otroke in je turist sit, gostinec Ante pa zadovoljen. Stvar, ki jo v koronačasu nekoliko pogrešam, so ribiški večeri, ko so na rivi pekli sardine, pripravljali školjke na buzaro, točili domače vino, vse ob zvoku klap. Pristen preplet mediteranske kulinarike in kulture.
V čem je skrivnost kapitalističnega turizma, ki se vsako leto nadgrajuje, a ima še vedno železno bazo zvestih potrošnikov, je težko opisati. Morje in oddih deneta vsem, sploh opazovanje sončnega zahoda, pospremljeno s kakšno Oliverjevo pesmijo in z neprecenljivim zvokom škržatov. Zavidam tistim, ki si lahko privoščijo robinzonske počitnice na kakšnem skoraj osamljenem otoku, a imajo tudi masovna letovišča svoj čar. Če ne drugega, se zmerom najde kakšna pristna konoba z dobrim domačim vinom, lokal na rivi, kjer je natakar lokalna faca in dežurni vicmohar, pa zalivček nedaleč stran od oblegane plaže, kjer lahko v miru prebereš tisto kriminalko, ki si jo imel nagledano vse leto, pa ni bilo časa zanjo, in lahko greš v morje brez tiste ogabne obutve, katere edina prednost je, da se ježeve bodice ne zapičijo v tvoje stopalo. Vse ima svoj čar, le najti ga je treba.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
