Čeprav se otepajo oznake paramilitarizma, lahko z gotovostjo trdimo, da varde so paravojaške organizacije. Imajo vojaško strukturo in pravilnik. Člani, ki sebe imenujejo vardi, imajo enotne uniforme z razpoznavnim znakom, čine in se urijo v vojaški pehotni taktiki. Novinci morajo opraviti usposabljanje in podati prisego, s katero obljubijo dosmrtno zvesto izpolnjevanje ukazov in obrambnih nalog za svojo deželo. Izvajajo taborjenja, ki so zagotovo bolj podobna vojaškim kot taborniškim. Nadzor državne meje izvajajo v vojaških formacijah. Res je, da zaradi zakonodaje ne nosijo orožja, kar uporabljajo kot glavni argument, da varde naj ne bi bile paravojaške organizacije, vendar ta del urjenja nadomeščajo z replikami.
Vardi so oblikovali svojevrstno subkulturo in unikatno terminologijo ter jezik. Podobno kot člani ameriških univerzitetnih bratovščin ali bajkeri pripadajo skupnosti, v okviru katere sprejemajo in soustvarjajo sistem vrednot in norm, ki dajejo smisel njihovemu obstoju. Zaradi stroge hierarhične strukture in nošnje maskirnih uniform pa so pravzaprav bolj podobni ameriškim milicam ali italijanskim fašističnim skupinam. Alessandro Orsini trdi, da imajo italijanske fašistične skupine tri vrednote – pogum, žrtvovanje in čast. Seveda te vrednote ne veljajo zgolj za fašistične skupine, imajo pa v nekaterih subkulturah visoko vrednost, višjo kot vrednote in norme dominantne kulture. Predvsem pa se ocenjujejo v razmerju do lastne subkulture oziroma pripadnosti skupini. Vardi poudarjajo, da biti pripadnik varde pomeni čast in da se žrtvujejo za varnost prebivalcev države. Poguma jim seveda ne manjka, predvsem začetnikom gibanja. Človek ga resnično potrebuje, ko uniformiran paradira v okolju, ki ga dojema kot čudaka, celo odpadnika družbe. Danes, ko se je gibanje že dodobra utrdilo v zavesti ljudi in ko pod spretnim PR-manevriranjem vodje pridobiva številčnost, je v določenih krogih biti vardist celo postalo statusni simbol.
Politična usmeritev vard ostaja nejasna. Gre za nekakšen nenavaden nacionalizem, uperjen proti beguncem in deloma tudi internacionalizmu. Slovenski narod je predstavljen skozi prizmo mitskih zgodb iz napol izmišljene preteklosti, kjer je najpomembnejše domoljubje. Glede aktualnih družbenih problemov se praviloma ne opredeljujejo. Zagotovo pa je to protimigrantsko gibanje, velik del članov je tudi protimuslimansko usmerjen. Pri nekaterih je glede na njihove objave na družbenih omrežjih zaznati tudi sprejemanje teorij zarot.
Varde trdijo, da jih le skrbi za varnost državljanov in da so v pomoč policistom, ki da jih je za uspešen nadzor državne meje premalo. Najbrž večina članov to res verjame, vendar vojaška hierarhija, urjenje in taktika nakazujejo večje probleme. Število vardov ni znano. Vemo, da obstaja pet vard, kar najbrž pomeni že nekaj sto vardov. Za primerjavo, v Slovenski vojski je okoli 5200 vojakov in v policiji okoli 6500 policistov. Domnevamo lahko, da zaradi agresivne protimigrantske politike največje vladne stranke, ki vzdržuje konstanten strah pred begunci in islamom ter nezadovoljstvo v državi, njihovo število počasi, a vztrajno raste. Nekaj sto ljudi, ki so prestali vojaško usposabljanje in se še naprej urijo ter so vrednostno povezani in funkcionirajo v hierarhični strukturi, lahko ob zaostritvi notranjepolitičnih razmer v nekem trenutku postanejo varnostno tveganje za državo, morebiti celo grožnja. Nobenega zagotovila ni, da bo Andrej Šiško tudi v prihodnje miroljuben. Moč, ki ga nudi poveljevanje velikemu številu vdanih in vojaško izurjenih ljudi, je lahko mamljiva. Gotovo pa je, da ne bo večno vodja. Kakšna bo njihova prihodnost, če ga bo nadomestila radikalnejša in bolj militantna oseba?
Zagotovo pa je to protimigrantsko gibanje, velik del članov je tudi protimuslimansko usmerjen