Prestavitev ali zamik volitev nikoli ni bil na dnevnem redu. V deželi s 400-letno parlamentarno tradicijo tega tudi ni bilo pričakovati. Tokratne volitve bodo redne, čeprav ima kraljevina od januarja vlado v odstopu. Vzrok je bila objektivna odgovornost praktično vseh glavnih političnih akterjev za sistemsko etnično profiliranje in diskriminacijo pri dodeljevanju socialnih transferjev. Čeprav so bili ob odstopu našteti vzroki visoko etični, so bili, realno gledano, le kozmetični. Datum volitev je bil že znan. Z izjemo nekaj grešnih kozlov gre karavana dalje.
In karavana je na poti že lep čas. Njen vodja, premier in šef desnih liberalcev VVD (Ljudske stranke za svobodo in demokracijo), Mark Rutte, je na čelu nizozemske vlade že več kot deset let in tako za poslavljajočo se nemško premierko Merklovo evropski voditelj z najdaljšim stažem. Z eno izjemo - Viktor Orban je na čelu Madžarske neprekinjeno še nekaj mesecev dlje. Našteto morda pojasnjuje, zakaj Rutte tudi na mednarodnem, evropskem parketu (pri dogovoru o beguncih s Turčijo, ob pogajanjih za novo finančno perspektivo EU) samozavestno prevzema večjo vlogo, kot bi jo od voditelja "le" 17-milijonske države pričakovali. Tudi Ljubljano pozna. Z nekdanjim slovenskim premierom, liberalcem Mirom Cerarjem, se je sprehodil po Čopovi do Tromostovja. Po odhodu Britancev iz unije in ob pomanjkanju preostalih izkušenih predsednikov evropskih vlad se še prepričljiveje postavlja za branilca fiskalnih, pa tudi demokratičnih liberalnih principov in vrednot, kot to velja še za druge evropske funkcionarje iz dežele tulipanov. Podpredsednik Evropske komisije, laburist Frans Timmermans, ter evroposlanki Judith Sargentini (Zelena levica) in Sophie in 't Veld (levi liberalci - D66) so neprijetni sogovorniki evropskih avtokratov. Imidž svetovljana, uspešnega pogajalca in menedžerja Rutteju na domačem političnem parketu seveda ne škodi. Kljub napakam, storjenim v desetletni vladavini, izgleda podobno teflonski kot (nekdanji) slovenski politik s koreninami v Beneluksu, Karl Erjavec. In kljub dejstvu, da je varčeval v zdravstvu, zaradi česar je spoprijemanje z epidemijo težje, kot bi bilo sicer, da so ga polna usta varnosti, a je policija še vedno finančno podhranjena, da je šele po stavki dal povišico učiteljem v šepajočem šolskem sistemu, da ohranja davčne ugodnosti za multinacionalke in si prizadeva za (še) manjšo obdavčitev dobička, je njegova popularnost neokrnjena, njegova stranka pa edina še preostala velika igralka s podporo več kot 20 odstotkov volilnega telesa in več kot 30 poslanci v 150-članskem parlamentu.
Pa ni bilo vedno tako. Da je leta 2010 prvič lahko prevzel vodenje vlade, mu je s podporo v parlamentu in brez sodelovanja v vladi omogočil desničarski populist Geert Wilders, borec proti islamu in priseljevanju, čigar življenje pred grožnjami skrajnežev že leta ščiti osebno policijsko varovanje. Samski, takrat 40-letnik Rutte, ki je tedensko žehto še vedno prepuščal svoji mami, ni veljal ravno za odločnega politika dejanj. Iz razkola z Wildersom 2012. je izšel kot politik, ki v nasprotju z omenjenim prevzema odgovornost, in je na desni sredini znal konsolidirati stranko, ki je zajemala glasove tudi na desnici in obenem zmogla sodelovati z levico. Krivdo za varčevalne ukrepe v času ekonomske krize so volivci pripisali takrat koalicijskim laburistom, podobno kot zaplete pri obvladovanju pandemije tokrat krščanskim demokratom. Dobro javno komuniciranje mu med pandemijo, tako kot že kdaj prej, pomaga k najverjetnejšemu novemu, že četrtemu mandatu na čelu vlade. Javne finance so zdrave, zadolženost še vedno pod 60 odstotki letnega BDP, gospodarstvo okreva hitreje kot v povprečju EU. Večja pa je prav tako socialna in dohodkovna neenakost, kar se odraža tudi v politični razcepljenosti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
