Najbrž bi se večini ljudi, ne glede na politično pripadnost, zdelo samoumevno, da bi politika, ki vodi državo, za doseganje skupnih nacionalnih ciljev angažirala najboljše profesionalce v državi. Da bi presegla politične delitve in se za odgovore na prava vprašanja obrnila na stroko. Tako kot je samoumevno, da na mednarodnih športnih tekmovanjih stavimo na ekipo in posameznike, ki so vrhunski, veselimo se njihovih rezultatov in jih razumemo kot dosežek skupnosti. Pri športnikih se nikdar ne sprašujemo, kateri politični opciji pripadajo, saj se zavedamo, da so posamezniki z izjemnim talentom, motivacijo in delovnimi navadami, ter razumemo, da takšnih posameznikov skupnost z okoli dva milijona prebivalci nima ravno na pretek.
Ko sem se odločal za svoj poklic, so nas učili, da je lastnost moderne države, da vlaga v znanje, z namenom, da bi znatno število njenih državljanov doseglo čim višjo stopnjo izobrazbe in se profesionaliziralo na področjih, s katerimi lahko država doseže zavidljivo stopnjo razvoja in blaginje. Za slovensko družbo je takrat veljalo, da je na poti do cilja, v tranziciji in iz obmoderne realnosti prehaja v nove čase, ko bo tudi politika začela racionalno delovati, se zavedati ciljev in tehničnih kompetenc, ki so potrebne za doseganje odličnosti na posameznih področjih. Takrat se nam je zdelo samoumevno, da bodo odločevalci, brez najmanjšega dvoma, oblikovanje za državo zaupali tistim, ki jih je država za to izšolala in imajo potrebne reference, ki potrjujejo njihovo vrhunskost.
Slovensko oblikovanje v resnici ni nikoli imelo te sreče, da bi politika na oblasti znala ali hotela izkoristiti njegov potencial. Zataknilo se je že pri zastavi in grbu, ko se je oblikovalska stroka odpovedala sodelovanju v procesu pridobitve novih simbolov. Napredek se je zgodil, ko je denar in potni list oblikoval Miljenko Licul in pozneje, ko je bilo oblikovanje celostne grafične podobe javne uprave zaupano Gigodesignu. Tolarje je zamenjal evro, enotni sistem vidnih sporočil javne uprave pa je na ravni države najbrž edina konsistentna in domišljena rešitev, ki povezuje razvejan sistem institucij in ministrstev v enoten vidni izraz.
Politikov, ene in druge strani, oblikovanje ni nikoli preveč zanimalo. Odločevalce je bilo vedno neskončno težko prepričati, da bi lahko Slovenija po vzoru Danske metodično in enotno razvila nacionalno oblikovanje v izvozno dodano vrednost, morda kot Švica s sistemskim in funkcionalnim oblikovanjem racionalizirala porabo sredstev v javni upravi ali pa kot Velika Britanija z oblikovanjem uporabniške izkušnje izboljšala komunikacijo države z državljani.
Politika ne razume, da z najcenejšim ponudnikom v kreativnih industrijah zanesljivo dobiš predvsem storitev z nizko ceno. Oblikovanje za državo tako obstaja le kot stranski učinek zasebne dejavnosti, ki svoje izdelke doma in v tujini trži kot narejene v Sloveniji - Made in Slovenia.
Oblikovanje se da razumeti zgolj kot likovno ustvarjanje, lahko pa nam služi kot pomembno orodje komunikacije
Letos smo dobili nov znak. Znak predsedovanja Slovenije Svetu EU 2021 je že drugi znak te vrste. Vsako oblikovalsko rešitev je mogoče sesuti ali pohvaliti, še posebno če izhajamo iz osebnega okusa, čeprav bi ga morali v vprašanjih, ki zadevajo neko širšo skupnost, povsem izključiti. Za ta namen, ali rešitev izpolnjuje zahteve in cilje naročnika, obstaja strokovno žiriranje. Tokrat pa se zdi, da je edini cilj, da v znaku prepoznamo slovensko trobojnico na Triglavu z gloriolo evropskih zvezd. Če je to edini cilj, lahko iz tega sklepamo, da so cilji slovenskega predsedovanja neambiciozni. Tako kot je bilo neambiciozno prezreti stroko in nalogo zaupati nekomu brez potrebne izobrazbe in opaznih dosežkov na tem področju.
Slovensko predsedovanje ponuja vrsto priložnosti za vzpostavitev razvojnega dialoga znotraj EU, od trenutne politike pa je odvisno, kako bo to priložnost izkoristila. Oblikovanje se da razumeti zgolj kot likovno ustvarjanje, lahko pa nam služi kot pomembno orodje komunikacije. Znak dogodka seveda ni najpomembnejša stvar predsedovanja. Tokratni znak se bo bržkone pridružil pozabljeni zbirki simbolov minulih dogodkov v evropski skupnosti, ki ni bila nikoli ravno reprezentativen nabor vrhunskega grafičnega oblikovanja. Morda ga bo kakšen vizualno neobčutljiv politik ohranil na kravati, ne da bi se spraševal o njegovi semantični vrednosti. Škoda za izgubljeno priložnost.
Morda bomo vendarle uspeli skupaj izbrati drugačno pot. To bo pokazal čas, ki pa ga v hitro spreminjajočem se in visoko kompetitivnem svetu nimamo veliko.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
