Pred kratkim me je razveselilo sporočilo, da sem kot prva iz Slovenije izbrana za eno od 31 novih članic in članov Global Young Academy. Organizacija daje glas in veljavo mladim znanstvenikom in znanstvenicam z vsega sveta. Pot do članstva je vodila skozi prijavo, ob kateri sem poleg osebnih podatkov ter strokovnih referenc in priporočil morala odgovoriti na številna vprašanja, kot so: Kako bi opisali svojo neodvisnost kot raziskovalka? Kako ste prispevali k izboljšanju statusa znanosti ter mladih raziskovalcev in šolarjev? Opišite svojo osebno vizijo za izboljšanje stanja znanosti in položaja mladih znanstvenikov in šolarjev po vsem svetu. Veliko konkretnih vprašanj, ki so zahtevala poglobljene in premišljene odgovore. Zanimivo, prijava niti na enem mestu ni spraševala: ste "naši" ali "njihovi"? Kar je v današnjem času postalo eno ključnih vprašanj, če ne celo odločilno vprašanje pri tem, ali boš lahko sodeloval v kakšni komisiji, odboru ali svetovalnem telesu.
Čeprav je minilo že nekaj let, se zelo dobro spomnim prireditve ob promociji novih doktorjev znanosti. Povedali nam so, da se naše poslanstvo ne omejuje zgolj na to, da smo odlični v svoji stroki oziroma da postanemo tako imenovani fahidioti. Z nazivom doktor oziroma doktorica znanosti smo sprejeli tudi odgovornost, da v širšem družbenem okolju gradimo mostove med različnimi kulturami in znanostmi, da povezujemo splošno uveljavljena prepričanja z inovativnimi načini razmišljanja in tako prispevamo k razvoju družbe.
To je tudi eden glavnih razlogov, zakaj se znanstveniki in raziskovalci pogosto oglašamo v časih družbene krize. Ne zato, kot mogoče marsikdo razmišlja, ker bi nas zanimala politika. Za veliko večino velja ravno nasprotno. Najraje smo v situaciji, ko so razmere v družbi urejene tako, da se nam ni treba ukvarjati s političnimi odnosi in odločitvami, ampak se lahko v miru in z vso pozornostjo posvečamo svojemu delu. Ko je stanje v družbi problematično, zaradi takšnih in drugačnih razlogov, skušamo znanstveniki in raziskovalci s svojimi znanji, izkušnjami in ne nazadnje tudi povezavami pomagati reševati probleme in tako pomagati družbi, da čim prej pride iz krize. Prispevati k razvoju družbe razumemo kot državljansko odgovornost. Seveda se moramo pri tem povezovati in sodelovati z odločevalci, ki so običajno tudi politično opredeljeni.
Prispevati k razvoju družbe razumemo kot državljansko odgovornost. Seveda se moramo pri tem povezovati in sodelovati z odločevalci
Tudi sicer sta znanost in politika očitno povezani: znanost se ukvarja z iskanjem znanja, znanje je moč in moč je politika. Evropska komisija se tega dobro zaveda in ima zato svojo službo za znanost in znanje - Skupno raziskovalno središče (JRC). JRC zaposluje najboljše znanstvenike in financira raziskave, da bi zagotovili neodvisno znanstveno svetovanje in podporo evropski politiki. Sodelovanje med znanstveniki in politiki je potrebno in tudi zaželeno. To nikakor ne pomeni, da se s tem, ko znanstveniki sodelujemo s kakšnim politikom, tudi sami politično opredelimo oziroma avtomatično postanemo člani političnih strank. Nekateri politiki to zelo dobro razumejo. Spoštujejo neodvisnost znanstvenikov in raziskovalcev ter ne zahtevajo članskih izkaznic političnih strank za sodelovanje. Spoštovanje je v teh primerih obojestransko. Žal so tudi takšni politiki, ki hitro popredalčkajo strokovnjake na naše in vaše. Sodelujejo zgolj z "našimi". Vsi drugi, ne glede na njihovo strokovnost, znanje in izkušnje, so nezaželeni, nimajo dostopa in so neuslišani. So hitro, čeprav povsem neutemeljeno, označeni kot politični nasprotniki. V Sloveniji, kjer je število znanstvenikov in raziskovalcev, še posebno tistih, ki so zelo uspešni tudi v mednarodnem merilu, izjemno majhno, je zavračanje sodelovanja z nekom samo zato, ker velja, da ni "naš", nevarno in tudi škodljivo. Zaradi političnega obračunavanja z znanstveniki in raziskovalci samo zato, ker niso "naši", se ti vedno manj odločajo za sodelovanje pri snovanju politik. Kot rezultat imamo slabe in neučinkovite politike, tudi na področjih, kjer imamo odlične znanstvenike in raziskovalce, med njimi prav tako na področjih digitalizacije in zelene preobrazbe.
Tisti, ki delijo znanstvenike in raziskovalce na naše in vaše, ne razumejo znanosti. Ena naših ključnih nalog je, da dvomimo in postavljamo vprašanja. V znanosti in raziskovanju ima dvom izjemno koristen namen. Pogosto prisili k strožji znanstveni analizi, ki lahko včasih pripelje do neverjetnih novih idej in odkritij. Poleg znanosti ne razumejo niti znanstvenikov. Tudi takrat, ko znanstveniki strokovno sodelujemo s katerim politikom, nismo tiho ali zgolj pokimavamo, ko se s političnimi odločitvami ne strinjamo.
Znanstvenike in raziskovalce se ne da deliti na "naše" in "vaše". Smo predvsem samosvoji. In zato največkrat za politike in njim podobne izjemno neugodni. Čeprav je v današnjem času izjemno težko (in na trenutke tudi drago) biti in ostati samosvoj, je nujno, da ne obupamo in da se jasno in glasno oglašamo. Družba ceni znanost in znanstvenike, ker znanstvena spoznanja pomagajo pri zagotavljanju osnovnih človekovih pravic in potreb ter pri izboljšanju življenjskih pogojev. V trenutkih, ko so človekove pravice, potrebe in življenjski pogoji ogroženi, znanstveniki ne smemo ostati tiho in pustiti družbe na cedilu. S tem, ko ostanemo tiho, se zgodi točno to, kar se ne bi smelo zgoditi - postanemo zgolj in samo fahidioti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
