(POGLED) Vlada, hudobna mama in druge kriminalke

Rada berem knjige. Pred nekaj leti sem brala kriminalko o mami, ki je imela dve hčerki. Ves čas je obe deklici po malem na skrivaj, vendar redno in vztrajno zastrupljala. Ko je strup začel delovati, sta bili deklici slabotni in onemogli. Vedno znova je takrat v ospredju nastopila mama, ki ju je negovala, pestovala in herojsko reševala iz najhujšega. Za okolico je bila najboljša mama na svetu, ki je potisnila v ozadje vse svoje želje, potrebe in interese, prebedela cele noči, da bi oskrbovala bolehni hčeri. Starejša deklica je ugotovila, da je v družini nekaj hudo narobe, in pravočasno pobegnila. Mlajša hčerka je ostala doma in prezgodaj umrla. Vzrok smrti - neopredeljena bolezen.

Podobnemu scenariju smo v zadnjih mesecih priča v Sloveniji. Le da pri nas ne gre za fikcijo, temveč za resnične dogodke. Odkar je zavladala epidemija, naša vlada v vlogi stroge, nedostopne, cinične matere že mesece servira represivne ukrepe, pri pripravi katerih ne sodelujejo epidemiologi in drugi strokovnjaki. Žuga nam, da se moramo brez kakršnih koli dvomov in oporekanja velikokrat nesmiselnih ukrepov držati in ubogati, da se bomo rešili virusa. Vsake toliko nam pod krinko reševanja ponudi kakšen bonbonček ter poskuša kupiti našo naklonjenost in ljubezen, saj je vendarle naša mama, ki skrbi za nas in našo dobrobit.

Pod črto, stanje ne gre na boljše, ravno obratno. Izboljšanja ni. Obstali smo na mestu. Ves čas smo tik nad gladino, nevarnost, da bi utonili, je zmeraj prisotna. Število okužb je še vedno veliko. Po številu smrti zaradi covida-19 smo na zelo visokem mestu. Naši otroci niso videli šole že več kot dva meseca. Zaradi policijske ure in omejitve pri prehajanju občinskih meja se ne smemo prosto gibati. Velika večina športnikov ne sme trenirati. Veliko nas ne sme ali ne more ustvarjati in delati. Kakršnakoli kritika, naj bo še tako utemeljena, je preprosto prepovedana. Nepopustljiva in trda mama, v našem primeru vlada, nas graja, da smo si za takšno stanje krivi sami. Da nismo pridni, da preveč nagajamo, ne ubogamo. S svojimi zvestimi podporniki nas obtožuje, da se ne držimo ukrepov, ki jih za nas neutrudno, z nadčloveškimi napori pripravljajo in spreminjajo tedensko, nekatere pa že vsakodnevno. Ob tem so posamezni ukrepi pogosto protislovni. Ampak če se spomnimo zgodbe na začetku, saj sta deklici ubogali mamo. Popili in pojedli sta vse, kar jima je servirala. S skritim strupom vred. V našem primeru zmedeni, nedosledni, kaotični protikoronski ukrepi niso edini strup, ki nam ga vlada vztrajno servira že mesece. Z razširjanjem manipulativnih novic preko svojih propagandnih glasil in na družbenih omrežjih zastrupljajo javno mnenje, brezobzirno napadajo novinarje, strokovnjake, kulturnike in intelektualce, uničujejo javne servise in ugled države v mednarodnem prostoru. Prišli smo do točke, ko je zadnji čas, da spregledamo, kaj vlada počne svojim državljanom, in se temu odločno upremo. Sicer je tragičen konec neizogiben.

Na Statističnem uradu Republike Slovenije najdemo podatek, da ima Slovenija 2,100.126 prebivalcev. Najvišji predstavniški in zakonodajni organ v Republiki Sloveniji je državni zbor. V državnem zboru, katerega osnovna naloga je opravljanje zakonodajne funkcije oblasti, v okviru katere poslanci sprejemajo najpomembnejše pravne akte države, je 90 poslancev. Državni zbor naj bi predstavljal družbene interese, reševal interesne konflikte, sprejemal Ustavo Republike Slovenije, sprejemal in nadziral državni proračun in deloval kot ustvarjalec in nosilec legitimnosti. Naj bi. Ampak v zadnjih mesecih se je pokazalo, da ni tako. Pokazalo se je predvsem to, da je 2,100.036 ljudi talcev 90 poslancev, kjer vsaj polovica zastopa le svoje osebne interese in interese svojega voditelja. Na uradni spletni strani je napisano, da je državni zbor "tudi nosilec drugih funkcij, ki jih opravljajo sodobni demokratični parlamenti". Delovanje državnega zbora v sedanji sestavi ni sodobno, še manj pa demokratično.

V normalnem in urejenem svetu službo dobiš na podlagi prijave in razgovora, kjer predstaviš svoja znanja, veščine, prejšnje reference, cilje in motivacije. Bodočemu delodajalcu razložiš, kako boš prispeval k izpolnjevanju skupnih ciljev in vizij organizacije. Če kasneje delodajalec ugotovi, da se je zaposleni zlagal pri navajanju znanj in veščin ali je začel delovati v nasprotju z interesi organizacije, ima vse pravice, da zaposlenega odpusti.

Slovenski poslanci so zaposleni v državnem zboru. Pot do tja ni enostavna. Delodajalec je namreč slovenski narod. Da poslanci službo dobijo, morajo prepričati zadostno število prebivalcev, da jim namenijo svoj glas na parlamentarnih volitvah. Razgovori za delo so za bodoče poslance naporni. V intenzivni volilni kampanji morajo odgovarjati na razna vprašanja novinarjev in ljudi iz svojih volilnih okrajev. Zagovarjati morajo svoja pretekla dejanja in zelo dobro argumentirati, zakaj so ravno oni prava izbira. Imeti morajo jasno predstavo o tem, kaj, koga in čigave interese bodo zagovarjali v državnem zboru. Na podlagi njihovih odgovorov in obljub se državljani odločamo, komu bomo namenili svoj glas in zaupali odgovorno, tudi dobro plačano službo v državnem zboru.

Ves proces je do tega trenutka res demokratičen. Zalomi se takrat, ko začnejo poslanci delovati v nasprotju z obljubami, ki so jih svojim volivcem dali v predvolilnem času. Nasprotno od tega, za kar so prejeli glas in tako prišli do službe. Če se zaposleni začne obnašati tako, bo skoraj zagotovo izgubil službo. Narod ne more odpustiti ali odpoklicati poslanca, ki podpira ideologije in ukrepe, za katere je še pred dvema letoma trdil, da se bo proti njim boril. Poslanci in poslanke pozabljajo, da so v službi naroda, da jih plačujemo z javnim denarjem zato, da predstavljajo naše interese v parlamentu. V demokratični ureditvi bi obstajala možnost odpoklica, če koga preveč zamikajo osebne koristi na račun družbenih interesov, za kar je bil izvoljen.

Glede na to, da na moralno in etično odgovornost poslancev in poslank, kot kaže, ne moremo računati, bi bila možnost odpoklica naše varovalo, da se ne znajdemo v situaciji, ko ti podpirajo hudobno mamo, ki prezira, uničuje in zastruplja svoje otroke. Mi sami pa z ubogljivostjo dodatno prispevamo k temu, da strup čim prej učinkuje. Konec naše zgodbe je vnaprej znan in končna diagnoza se glasi: neopredeljena bolezen.