(POROČILA S TERENA) Kako blizu je Srbija? In kako daleč je Nemčija?

Najprej so bila velika gradbeno-inženirska podjetja, ki so z lastnim kadrom lahko izvedla tudi največje infrastrukturne projekte. Doma in v tujini. Potem so ta podjetja pred dobrim desetletjem neslavno verižno propadla. Vso to gradbeno-inženirsko znanje, ki se je desetletja gradilo, je izpuhtelo. Več tisoč delavcev je ostalo brez plač, plačanih socialnih prispevkov. In zaposlitve. Kar nekaj tujih delavcev, ki so leta in leta gradili prihodnost, je moralo iti domov – ker kot brezposelni niso imeli dostopa do denarnega nadomestila na Zavodu RS za zaposlovanje.

Na izpraznjeno mesto so vskočila druga, manjša gradbena podjetja. Nobeno izmed njih ni bilo sposobno izvesti večjega infrastrukturnega projekta z lastnim kadrom. Zato so za izvajanje teh projektov najeli toliko in toliko podizvajalcev. Ki so naprej najela toliko in toliko podizvajalcev. Večji ko so gradbeni projekti, globlje so podizvajalske verige. In bolj ko so naročniki pritiskali na izvajalce s politiko nizkih cen, še večje in še globlje so bile te podizvajalske verige.

In večje in globlje, ko so te podizvajalske verige, manj je nadzora nad njimi in več je kršitev osnovnih delavskih pravic. Pravzaprav v takšnih podizvajalskih globelih dosti delavcev niti ne ve natančno, pri katerem delodajalcu dela oziroma s katerim delodajalcem ima podpisano pogodbo o zaposlitvi. Pravzaprav niti nadzorni organi dostikrat nimajo pojma, kako priti do teh podjetij, ker se ne skrivajo le v podizvajalskih verigah, ampak se skrivajo tudi sicer. Le koliko izmed teh podjetij je dobesedno le fizični "kaslc" (poštni nabiralnik) firm s fantomskimi lastniki. Praviloma imajo realni lastniki teh "firm" skorajda identičen vozni park, s katerim se šopirijo kot z nekakšno vstopnico v gazda klub. Ravno recimo berem otvoritveno poročilo stečajnega upravitelja ene izmed takih "firm"; družba je bila v registru motornih vozil vodena kot lastnica vozil BMW 730 in Range Rover Evoque Coupe TD4 4WD.

In potem se še bolj odprejo gradbeni trg, nepremičninski trg, infrastrukturni trg. Posla je vse več in več. In glavni izvajalci pričnejo jokati, da jim primanjkuje kadra. Le kako? Pa poglejmo: najnižja osnovna plača v prvem tarifnem razredu v gradbeni kolektivni pogodbi je 504,13 evra. Če to prevedemo v urno postavko, recimo v maju (boste videli zakaj ta mesec): 504,13 evra/168 delovnih ur: 3 evre na uro. Bruto. Medtem v Nemčiji s 1. majem 2021 najnižja urna postavka v gradbeništvu znaša 12,85 evra. Več kot štirikrat več.

Ali so v Nemčiji življenjski stroški štirikrat višji? Kaj pa, če povem, da je povprečna cena kvadratnega metra najetega stanovanja v Berlinu v letu 2020 (10,14 evra) nižja, ja, nižja, kot v Ljubljani (med 12 in 14 evri)?

Vozniki BMW-jev in SUV-jev, ki se skrivajo v podizvajalskih kaslcih oziroma fantomskih firmah, zavohajo kri. Kajti več ko imajo glavni izvajalci "problemov s tem, da dobijo dovolj kadra" (zakaj le?), bolj so odvisni od teh izkoriščevalskih podizvajalcev.

In vsi to vedo. Naročniki vedo, kaj se dogaja "spodaj", v tej podpodizvajalski verigi. Vedo tudi glavni izvajalci. Vedo tudi investitorji. Ne nazadnje vedo tudi naročniki. Ampak naročnik izpogaja najnižjo ceno. Izvajalec pa dobi posel. Važne so investicije, kajne? Kar se dogaja "spodaj", pa ostaja "spodaj", v močvirju podpodizvajalske verige. Važen je napredek, kajne?

A če glavni izvajalci mislijo, da lahko na trgu preživijo z valuto delovnega izkoriščanja po podizvajalski verigi, po kateri se po enem tiru vozijo pregrešno dragi avti, po drugi pa vsak večer iz kombija pred samski dom pomečejo izmučene nevidne delavce, potem se pošteno motijo. Povozila jih bo namreč še večja ekonomija obsega izkoriščanja, če se izrazim tako malo po ekonomsko. Kaj pa, če na trg namreč uleti velika nizkocenovna multinacionalka z lastno izkoriščevalsko podizvajalsko verigo? Kaj pa, če država celo privablja te iste velike multinacionalke z različnimi subvencijami, olajšavami, podeljevanjem zemljišč?

Dajem primer: gradnja tovarne Linglong v Zrenjaninu, Srbija. Linglong je od države po razpoložljivih podatkih prejel 83,5 milijona evrov pomoči (proračunske subvencije plus parcele). Linglong International Europe, d.o.o., Zrenjanin je za izvajalca del najel podjetje China Energy Enginirng Group TianJin Electric Power Construction Co. Ltd Ogranak Beograd Serbia Branch, ki je rekrutiralo delavce preko različnih agencij v Vietnamu. V pogodbi o zaposlitvi med podjetjem China Energy Group in delavcem je med drugim zapisano, da je delovni čas devet ur na dan, 26(!) dni na mesec. In da je razlog za takojšnjo odpoved pogodbe o zaposlitvi med drugim tudi sindikalna aktivnost.

Takšni zapisi v pogodbi so nam veliko bližje, kot se nam zdi. Kajti v (državno sponzorirani) dirki proti dnu vedno zmaga tisti, ki ima največ resursov za dirko proti dnu. Mogoče sicer takšnih pogodb ne bo jutri, ampak z vsakim dnem, ko se veliki gradbeni/infrastrukturni projekti gradijo z izkoriščevalskimi podizvajalskimi verigami, postaja to izkoriščanje vse bolj standard. Standard, ki se ga vključi v ponudbeno ceno storitve. In tako se vsak dan bolj približujemo takšni pogodbi o zaposlitvi, kjer se bo delalo 26 dni na mesec po devet ur in kjer se bo sindikalna aktivnost kaznovala z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. S tiho privolitvijo vseh tistih "zgoraj", ki imajo privilegij, da ne vidijo izza podizvajalskih verig.

Medtem pa naši delodajalci še vedno jočejo, da jim primanjkuje kadra. Članom gazda kluba se smeje. Zelo smeje. Posla je zanje kot še nikoli. Vmes se sicer zgodi še kakšna tragična delovna nesreča s smrtjo delavca na enem izmed gradbišč. In vsak člen v tej verigi je pomenljivo tiho. V skladu s podizvajalskim poslovnim modelom se praktično ne ve, kdo je sploh delodajalec tragično preminulega delavca. Biznis pa gre dalje.