Francoski pisatelj Edouard Louis je na začetku pogovora z angleškim režiserjem Kenom Loachem povedal naslednje: "V knjigi Kdo je ubil mojega očeta sem poskušal oživiti svojega očeta. Zgodilo se je namreč to, da je očeta nekje v 35. letu starosti doletela delovna nesreča v tovarni, kjer je delal. Tovor, ki je visel na kablih, je padel in mu zdrobil hrbet. Po tej nesreči je moral nekaj let ostati imobiliziran, prejemal je invalidsko pokojnino. Dokler se ni francoska vlada odločila, da se oče lahko vrne na delo, ker da ga je sposoben opravljati, čeprav sem ga prav te noči gledal, kako se zvija od bolečin zaradi posledic nesreče. Skratka, pogoji prejemanja invalidske pokojnine in socialne pomoči so v Franciji poostreni. Vlada se je odločila 'varčevati'. Posledica je bila ta, da so mojega očeta razglasili kot zmožnega za delo (po katerih kriterijih?), administracija pa ga je zlorabljala s pritiskanjem, da naj si poišče delo. Govorili so mu 'ali si boste našli delo ali boste izgubili svojo bedno penzijo'. Z drugimi besedami, ali boste umrli od lakote ali boste umrli na delovnem mestu. Kot da je alternativa vladajočih bila - umreti ali umreti."
Na Delavski svetovalnici že dlje časa opažamo to obnašanje vladajočih, ki sili za delo nezmožne delavce in delavke (čim prej) nazaj na delo. Različni imenovani zdravniki oziroma komisije se tako odločijo, da je delavec oziroma delavka kar naenkrat zmožna za delo, čeprav ima marsikateri delavec pri sebi tudi izvid zdravnika specialista, ki dobesedno predlaga nadaljevanje bolniške. Delavke in delavci, ki jih je tekoči trak "nagradil" s kroničnimi bolečinami v sklepih, uničeno hrbtenico. Delavke in delavci, ki so doživeli težje delovne nesreče z dolgotrajnimi posledicami. Prejemajo obvestila imenovanih zdravnikov oziroma komisij, da so kar naenkrat zmožni delati in da se morajo vrniti na delo. Nazaj na delo torej v delovno okolje, ki jih je "nagradilo" s kroničnimi vnetji sklepov, uničenimi hrbtenicami.
In tako vsi ti delavci in delavke pristanejo v začaranem krogu - vsak dan, leto za letom žrtvujejo svoje zdravje na oltarju tekočega traku kapitala, dokler niso toliko izrabljeni, da pristanejo na bolniški. A očitno še vedno niso toliko izrabljeni, da se jih ne bi dalo še malo izrabiti. In tako si delavce potem podajajo delodajalci, ki v njih vidijo neproduktivni strošek, in država, ki v njih vidi - dolgotrajni strošek.
In tako pravzaprav država skupaj z delodajalci - in obratno - vzajemno sodeluje pri počasnem izčrpavajočem ubijanju delavcev. Iz dneva v dan, iz leta v leto.
In tako se cela življenja vsak dan štempljajo na oltarju kapitala
Vmes pa občasno na plan butne politična debata o tem, da je "treba podaljšati delovno dobo zaradi finančne nevzdržnosti pokojninske blagajne in demografskih pritiskov". Ali kakor bi ob tem rekel pisatelj Edouard Louis: "Za tiste, ki imajo moč, je politika najpogosteje estetsko vprašanje: način gledanja na svet, konstruiranja svoje osebnosti. Za nas je to pomenilo živeti ali umreti." {api_embed_photo_R30}696688{/api_embed_photo_R30}
Kaj v tem primeru pravzaprav pomeni živeti? Tisto, kar o očetu, ki z manj kot 14 leti leti začne delati v tovarni, zapiše drugi francoski pisatelj Didier Eribon v svoji knjigi Vrnitev v Reims: "Tovarna ga je čakala. Bila je tu za njega; on je bil tu za njo. Tako je čakala tudi njegove brate in sestre, ki mu bodo tja sledili. Čakala je in vedno čaka tiste, ki se rojevajo v družinah, ki so družbeno enake njegovi. Družbeni determinizem ga je zagrabil takoj po rojstvu. Ni se izognil tistemu, kar mu je po vseh zakonih bilo dosojeno, vsem tem mehanizmom, ki se ne morejo imenovati drugače kot 'reprodukcija'."
Pred nekaj dnevi se je pri nas oglasil fant, star okoli dvajset. Skrivenčen. Prsti zakrčeni, sajast po obrazu, rokah, prstih. Tudi njegov govor, njegove besede so bili isti, zakrčeni. Pokazal mi je slike. Enako starih oziroma še mlajših sodelavcev, ki družno spijo v kuhinji stanovanja, kjer "živijo". Niti toliko energije niso imeli, da bi se preoblekli in zavlekli v posteljo. V kuhinji. Popolnoma izčrpani. Delajo v neki mehanični delavnici. Eden izmed fantov se zgodaj zjutraj potihoma joče. Pogreša družino.
Toliko za tiste čistune, ki si slikajo svet, v katerem ni (več) teh determinizmov. O, pa so. Pa še kako so. A lažje jih je ne videti. Teh množičnih scenografij počasnega dolgoletnega fizičnega in psihičnega izčrpavanja. Ki te iz zvedavega mladeniča spreminja v vse bolj prazno lupino, ki rutinsko štemplja vsakdan, zato da po koncu štempljanja (pre)živi z nečim, čemur se menda reče penzija. In tako se cela življenja vsak dan štempljajo na oltarju kapitala.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
