Ob folklori spremljanja slovenskih športnikov, slovenske popevke, zborovskega petja in zaznamovanja praznikov vsevprek, z raznovrstnimi verzijami družinskih srečevanj ter ob življenju na meji in obmejni zgodovini z zahodno sosedo sem odrasla v človeka z neko državljansko in tudi narodno zavestjo. Ta sentiment je opešal. Rada delam ekskurze v imaginacijo alternativne družbe. Zgodovinski trenutek, ki ga živim, me je presenetil in ulovil nepripravljeno. Sveta ne razumem dobro. Vzgajana sem bila z reminiscencami vrednot iz nekega drugega časa, ki so se mi usidrale kot nostalgični sentiment. Odraščala sem v dobi tranzicije političnega in ekonomskega sistema. Se družila tudi z vrstniki, ki so v to tranzicijo vstopali kot begunci ali otroci z drugačno neposredno izkušnjo devetdesetih na Balkanu. Se učila komunicirati v času prehoda od stacionarnih telefonov in računalnikov na mobilnike, prenosnike, od linijske internetne povezave do brezžičnega in mobilnega prenosa podatkov. V srednji šoli sem prvič poletela z letalom, ker so se prvič pojavili nizkocenovni leti. Hočem povedati, da sem bila priča ekonomskim, tehnološkim in geopolitičnim spremembam, pa sem se kljub temu šele kot odrasla začela zavedati, kako komfortni potrošnik sem in kako zelo sem otrok kapitalizma.
Ob folklori spremljanja slovenskih športnikov, slovenske popevke, zborovskega petja in zaznamovanja praznikov vsevprek, z raznovrstnimi verzijami družinskih srečevanj ter ob življenju na meji in obmejni zgodovini z zahodno sosedo sem odrasla v človeka z neko državljansko in tudi narodno zavestjo. Ta sentiment je opešal. Rada delam ekskurze v imaginacijo alternativne družbe. Zgodovinski trenutek, ki ga živim, me je presenetil in ulovil nepripravljeno. Sveta ne razumem dobro. Vzgajana sem bila z reminiscencami vrednot iz nekega drugega časa, ki so se mi usidrale kot nostalgični sentiment. Odraščala sem v dobi tranzicije političnega in ekonomskega sistema. Se družila tudi z vrstniki, ki so v to tranzicijo vstopali kot begunci ali otroci z drugačno neposredno izkušnjo devetdesetih na Balkanu. Se učila komunicirati v času prehoda od stacionarnih telefonov in računalnikov na mobilnike, prenosnike, od linijske internetne povezave do brezžičnega in mobilnega prenosa podatkov. V srednji šoli sem prvič poletela z letalom, ker so se prvič pojavili nizkocenovni leti. Hočem povedati, da sem bila priča ekonomskim, tehnološkim in geopolitičnim spremembam, pa sem se kljub temu šele kot odrasla začela zavedati, kako komfortni potrošnik sem in kako zelo sem otrok kapitalizma.
Sveta ne razumem prav dobro. Redno razmišljam, kako se vrti, še raje se o tem pogovarjam z drugimi. S tistimi, ki se mi zdijo pametni in razgledani. Rada jih tudi samo poslušam, berem ali gledam. Potem se mi zdi, da razumem bolje. In da vem, kaj mi je storiti. Ampak ko se kakofonija družbene realnosti razmahne, običajno utišam glasnost. Takrat se zatečem v varne mehurčke meni razumljivih okvirov lastnega dela, odnosov in bivanja. Svet si pomanjšam in trdno verjamem, da lahko največ naredim z osebnim stikom, neposrednim delovanjem na minimalno okolico, brez silnega izpostavljanja. Stran od vseh pametnih in razgledanih in še dlje od vseh slaboumnih in okrutnih. Brez izzivanja avtoritet, s pridnostjo, čeprav z rahlo mero svojeglavosti, tako čisto iz inata ali zaradi ohranjanja minimalne lastne integritete. Tako si ustvarim okolje, v katerem se sama sebi zdim proaktivna in ohranjam ljubezen do življenja. Hočem povedati, da je to moj mehanizem preživetja in nočem reči, da to ponujam kot primer dobre prakse. Ravno nasprotno. Mislim, da moramo predirati svoje mehurčke, da moramo brati, poslušati in gledati tako pametne in razgledane kot slaboumne in okrutne. Se pogovarjati, misliti, biti svojeglavi, poslušati, odgovarjati, izzivati avtoritete, se izpostavljati in si nabirati moči, potem pa jih tudi pokuriti. To spodbudo, motivacijo in orodja kreirajo civilne iniciative, nevladne organizacije, neposredni mehanizmi družbene aktivacije, prostori javnega izrekanja in tudi: umetnost.
Sveta ne razumem prav dobro. Redno razmišljam, kako se vrti, še raje se o tem pogovarjam z drugimi. S tistimi, ki se mi zdijo pametni in razgledani. Rada jih tudi samo poslušam, berem ali gledam. Potem se mi zdi, da razumem bolje. In da vem, kaj mi je storiti. Ampak ko se kakofonija družbene realnosti razmahne, običajno utišam glasnost. Takrat se zatečem v varne mehurčke meni razumljivih okvirov lastnega dela, odnosov in bivanja. Svet si pomanjšam in trdno verjamem, da lahko največ naredim z osebnim stikom, neposrednim delovanjem na minimalno okolico, brez silnega izpostavljanja. Stran od vseh pametnih in razgledanih in še dlje od vseh slaboumnih in okrutnih. Brez izzivanja avtoritet, s pridnostjo, čeprav z rahlo mero svojeglavosti, tako čisto iz inata ali zaradi ohranjanja minimalne lastne integritete. Tako si ustvarim okolje, v katerem se sama sebi zdim proaktivna in ohranjam ljubezen do življenja. Hočem povedati, da je to moj mehanizem preživetja in nočem reči, da to ponujam kot primer dobre prakse. Ravno nasprotno. Mislim, da moramo predirati svoje mehurčke, da moramo brati, poslušati in gledati tako pametne in razgledane kot slaboumne in okrutne. Se pogovarjati, misliti, biti svojeglavi, poslušati, odgovarjati, izzivati avtoritete, se izpostavljati in si nabirati moči, potem pa jih tudi pokuriti. To spodbudo, motivacijo in orodja kreirajo civilne iniciative, nevladne organizacije, neposredni mehanizmi družbene aktivacije, prostori javnega izrekanja in tudi: umetnost.
Cenim pogum, drznost ter spoštovanje in odprtost do drugačnosti in drugosti. Cenim sodelovanje ... Želim si prihodnosti v takem okolju
Cenim pogum, drznost ter spoštovanje in odprtost do drugačnosti in drugosti. Cenim sodelovanje ... Želim si prihodnosti v takem okolju
Umetnost je orodje kritike družbe. Kritike oblasti. Kritike konformizma. Kritike ozkoglednosti. Kritike statusa quo. Delam v umetnosti, v kulturi. V njenih privilegiranih in manj privilegiranih okoljih. Tam iščem prostor za svoj glas, tam se zatekam v svoj varni mehurček. V tem mehurčku mi je včasih sila udobno, plujem s tokom podobno mislečih. Včasih je bolj razburkano, takrat plujem proti toku nasprotno mislečih, po lestvah navzgor in navzdol na poligonu pozicij moči in kakofonije mnenj, poetik, estetik, ideologij in etičnih pozicij. Kot prekarna 36-letna delavka sem utrujena, demotivirana, brez inspiracije. Delam. Se zaganjam. Zadiham nad gladino. Potiskam. Trepljam po rami.
Umetnost je orodje kritike družbe. Kritike oblasti. Kritike konformizma. Kritike ozkoglednosti. Kritike statusa quo. Delam v umetnosti, v kulturi. V njenih privilegiranih in manj privilegiranih okoljih. Tam iščem prostor za svoj glas, tam se zatekam v svoj varni mehurček. V tem mehurčku mi je včasih sila udobno, plujem s tokom podobno mislečih. Včasih je bolj razburkano, takrat plujem proti toku nasprotno mislečih, po lestvah navzgor in navzdol na poligonu pozicij moči in kakofonije mnenj, poetik, estetik, ideologij in etičnih pozicij. Kot prekarna 36-letna delavka sem utrujena, demotivirana, brez inspiracije. Delam. Se zaganjam. Zadiham nad gladino. Potiskam. Trepljam po rami.
Se navdušim, prevzame me iluzija neke imaginacije, neki preblisk utopične ideje, neki kritični vzklik ... To navdušenje postane življenje šele, ko me aktivirajo pogovori po tem, odzivi, dostop do razumevanja sredstev in ozadja te vznikle ideje in kreacije. In začne se kotaliti med publiko, javnostjo, kritiki, aktivisti, teoretiki, novinarji ... Ali pa je v resnici tu vznikla. Iz prostorov skupnosti, kjer rastejo ideje za oblike sobivanja, družbene in politične strukture, izmenjave izkušenj, mnenj, blaga in prostora pod soncem. Hočem povedati, da cenim znanje, vedoželjnost in radovednost. Cenim javni prostor in interes. Cenim solidarnost, cenim odprto uho in artikulirano besedo. Cenim zasebnost in diskretnost. In cenim transparentnost. Cenim pogum, drznost ter spoštovanje in odprtost do drugačnosti in drugosti. Cenim sodelovanje ... Želim si prihodnosti v takem okolju. Za vse, za generacije pred in za mano, z drugačno izkušnjo in okoliščinami odraščanja in trenutnega življenja ali životarjenja. Zahtevati skupno in skupnost, kjer se bomo borili za tak prostor pod soncem.
Se navdušim, prevzame me iluzija neke imaginacije, neki preblisk utopične ideje, neki kritični vzklik ... To navdušenje postane življenje šele, ko me aktivirajo pogovori po tem, odzivi, dostop do razumevanja sredstev in ozadja te vznikle ideje in kreacije. In začne se kotaliti med publiko, javnostjo, kritiki, aktivisti, teoretiki, novinarji ... Ali pa je v resnici tu vznikla. Iz prostorov skupnosti, kjer rastejo ideje za oblike sobivanja, družbene in politične strukture, izmenjave izkušenj, mnenj, blaga in prostora pod soncem. Hočem povedati, da cenim znanje, vedoželjnost in radovednost. Cenim javni prostor in interes. Cenim solidarnost, cenim odprto uho in artikulirano besedo. Cenim zasebnost in diskretnost. In cenim transparentnost. Cenim pogum, drznost ter spoštovanje in odprtost do drugačnosti in drugosti. Cenim sodelovanje ... Želim si prihodnosti v takem okolju. Za vse, za generacije pred in za mano, z drugačno izkušnjo in okoliščinami odraščanja in trenutnega življenja ali životarjenja. Zahtevati skupno in skupnost, kjer se bomo borili za tak prostor pod soncem.
Nič ne ostane takšno, kot je. Ali takšno, kot smo si predstavljali, da je. Ali izkusili. Ali pa smo se zgolj spremenili. Ali pa so se spremenile naše okoliščine. Kar smo želeli včeraj, so danes za nas že preminuli interesi. Danes hočem nekaj drugega. Ker sem nekaj videla od blizu, nekaj izkusila, se spremenila in spremenile so se moje okoliščine. Marsikaj me je prehitelo. Kar je prehitelo mene, dohiteva moje otroke in mlajše generacije. Oni bodo jutri od blizu videli nekaj, kar si jaz težko sploh predstavljam. Oni bodo to izkusili. Zato moramo skupaj predvideti, kateri interesi, ki jih zadovoljujemo danes, spreminjajo njihove okoliščine na slabše. In skupaj imaginirati svet, kjer si predstavljamo, da bomo lahko ohranjali ljubezen do življenja. Tak svet, kjer bo življenje sploh mogoče. Hočem povedati, da nikdar ne bomo zadovoljili svojih potreb, izpolnili svojih želja ali dosegli svojih idealov za časa enega individualnega življenja. Družbeno je onkraj mene same. Želimo si političnih idej, ki so vizionarske, ki presegajo posamične interese in nagovarjajo družbo in skupnost kot celoto vseh. Zelo smo si različni in imamo različne okoliščine. Ampak živimo v isti državi. Nekateri gremo za začetek lahko volit. To ne bo dovolj. Je pa treba!
Nič ne ostane takšno, kot je. Ali takšno, kot smo si predstavljali, da je. Ali izkusili. Ali pa smo se zgolj spremenili. Ali pa so se spremenile naše okoliščine. Kar smo želeli včeraj, so danes za nas že preminuli interesi. Danes hočem nekaj drugega. Ker sem nekaj videla od blizu, nekaj izkusila, se spremenila in spremenile so se moje okoliščine. Marsikaj me je prehitelo. Kar je prehitelo mene, dohiteva moje otroke in mlajše generacije. Oni bodo jutri od blizu videli nekaj, kar si jaz težko sploh predstavljam. Oni bodo to izkusili. Zato moramo skupaj predvideti, kateri interesi, ki jih zadovoljujemo danes, spreminjajo njihove okoliščine na slabše. In skupaj imaginirati svet, kjer si predstavljamo, da bomo lahko ohranjali ljubezen do življenja. Tak svet, kjer bo življenje sploh mogoče. Hočem povedati, da nikdar ne bomo zadovoljili svojih potreb, izpolnili svojih želja ali dosegli svojih idealov za časa enega individualnega življenja. Družbeno je onkraj mene same. Želimo si političnih idej, ki so vizionarske, ki presegajo posamične interese in nagovarjajo družbo in skupnost kot celoto vseh. Zelo smo si različni in imamo različne okoliščine. Ampak živimo v isti državi. Nekateri gremo za začetek lahko volit. To ne bo dovolj. Je pa treba!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
