(PREMIŠLJEVANJA) Spomladansko čiščenje duše

Življenje očitno nima zasilnega izhoda. Slej ko prej se zatečeš v lastno slepo ulico. Videti je, da je včasih pobeg edino, kar ti ostane. Migrantov je več vrst. Umik pa ni nujno priznanje poraza. Včasih gre le za iskanje zavetja pred nevihto. Tudi utrujeni jeleni spomladi rukajo v gluho tišino in upajo na uslišanje. Ko si čisto na dnu, imaš dve možnosti. Ali utoneš ali se odrineš nazaj proti površini. Ali kot je rekel Banksy: "Če si utrujen, ne odnehaj, nauči se počivati."

Pred mojim odhodom v Sarajevo sva z Rokom Zorcem posnela grafiti poezijo mariborskega Lenta. Začela sva s Tigre za gitre, tipe za tipke, ki krasi zid pri Pekarni Drava na Koroški cesti nasproti gasilcev. Za prvim vogalom je težko berljiv, kot se za lezbijke zgodovinsko spodobi, Mb je naše mesto, vaše lezbijke. Ob stopnicah ganljivi Mama ja te volim a ti me bacaš.

In sem šel na trip. Dobesedno. Mama ni niti trenila. Pravzaprav ji je odleglo. Tudi njej manjka sonca za gitrami kretenskih ukrepov. Še zmeraj si v kopalnici nadene masko, preden gre ven. Pa z bakterijsko pljučnico se daje. Pol pa bodi pameten. Ampak človek je lahko pameten samo zase. Pa še tisto je bolj tak' tak'. Utrujen od jalovih protestov, sicer čisto solidnih kulturniških intervencij, policijskih poročil, kazenskih položnic in grizenja za lastni rep sem sedel na avtobus in se odpeljal na svobodno ozemlje, v Sarajevo. Kdo bi si mislil, da bo deda kdaj bežal na jug. Domov, v preteklost. Sem pač ciganska duša, jugonostalgik in potrebujem življenje okrog sebe. Slovenija me v tem kriznem času niti ni tako zelo razočarala, kot mi je dala vedeti, da je pač pasivna, pohlevna mula, ki potrebuje korenček na palici, bič in ostroge gospodarja, da se spomni, da je v sorodu z rasnimi lipicanci. Pa tudi te so, že davno, osedlali tuji gospodarji, bečki konjušari, pa če nam paše ali ne. Ampak tako pač je.

Začel sem se spraševati, kako lahko vsaj začasno rešim sebe. V nabito polnem avtobusu ni bilo prostora za korono. Niti za hitri test, kaj šele PCR. Na pot sem šel brez njega. Z osebno in vero v humanost. Slovenske carinike ni nič brigalo, kam grem. Hrvat me je vprašal, ali je Sarajevo moja končna postaja. Bosanec pa se ni dal. Hotel je pisni PCR-test. Od kod, lubica? Jaz sem ja upornik. In me je zvlekel dol z busa, v neko zakajeno kuhinjico, in se delal pametnega, da tako pa ne gre, čeprav sem mu pokazal neki fejk esemes na telefonu, ki sem si ga sam poslal. Ni kupil. Se pa je prodal. Potem ko mi je zagrozil z vrnitvijo na Hrvaško in sem iz denarnice potegnil dvajset evrov, se je nasmehnil in rekel, da tako poceni pa ni, in sva zglihala na 26,20 ali 50 KM. Sem vam rekel, da sem ciganska duša. Pisni PCR-test bi me stal 95 evrov. Se rajši drek pišem. Tako sem že pri vstopu v Republiko Srbsko, takoj za mejo, v zakajeni beznici, ob ekspresu za osemdeset pfeningov, kar je ene štirideset centov, dojel, da sem profitiral 70 evrov. Po prababici sem Jud, ja.

Saj res. Preden sem odšel na pot, me je Tjaša Zorc, mene in še dobrih sedemdeset drugih, med njimi Zorana Predina, Violeto Tomič, Klemna Ramovša in Roberta Waltla, povabila k branju Dnevnika Ane Frank. Mnogi slovenski umetniki, ki so blizu politični desnici, so sodelovanje menda zavrnili. Kakšen človek moraš biti, da zavrneš tak projekt? Posneli smo torej živo video knjigo. Na voljo vam je na youtubu. Ni zakaj.

V Sarajevo sem prispel ob sedmih zjutraj. O, moj bog. Po desetletjih, kar sem se zadnjič sprehajal tukaj, sem bil v popolnem kulturnem šoku. Beg na jug je upravičil vse podzavestne strahove. Vojna še zmeraj traja. Na vsakem koraku ruševine. Na vsakem vogalu bolečina. Obrazi na tramvaju so pod maskami kričali od groze. In jaz sem si prišel sem napolnit baterije? Šta je, tu je. Stanovanje sem najel v predmestju. Prišel sem se spočit, dokončat knjigo in po možnosti znoret se na vikend avanturah.

Danes sem skozi okno s slabo vestjo gledal grčave abrahamovke, ki so se na vrtu pred hišo šle motično poljedelstvo. Jaz, dekadent, pa na sprehod na izvir reke Bosne, ki je slab kilometer od hiše. Tudi tukaj vidiš zamaskirane prestrašence uživati v neokrnjeni naravi. Med račjekljunimi milficami, ki se pripeljejo sem s porsche cayeeni, da prakticirajo nordijsko hojo, sem srečal tudi slovenske športnike na kondicijskih pripravah. "Kot na Zelencih," se je eden izmed njih nasmejal. Kar nekaj minut sem čakal na laboda, ki je končno ustregel moji definiciji kičaste perspektive bosanskega narodnega parka.

Potreboval sem spremembo, izziv, dramo. Potreboval sem polno, sončno teraso lokala, kjer mi je natakarica z nasmehom ponudila kapučino. Pogrešal sem svobodo gibanja in utrip življenja.

V Mariboru ne bi sekal drv za kurjavo, kot sem jih včasih pri omi na dvorišču in z njimi polnil kulnkišto. Ne bi kramljal s sosedom Angležem, ki je s svojim dekletom iz Kitajske prav tako predkoronsko pribežal sem. Verjetno se doma ne bi dvakrat zaletel v kuhinjske elemente. Kot rečejo Bosanci: Srečom potrefi me u glavu. Verjetno ne bi bil zunaj cone udobja. Gotovo ne bi bilo tega pisanja. Že zato se je splačalo. Doma sem postajal apatičen, nemiren. Če ne bi šel, bi zbolel.