"Pred vstopom v EU je bilo treba izpolniti pogoje za vstop v Nato. Prebivalstvo nove države pa je razmišljalo še po starem in je zavezništvo razumelo kot sovražnika. Zavezništvo pa je pri svojem prvem krogu širitve Slovenijo povrh vsega še zavrnilo. Brez Nata ni bilo EU. Kaj zdaj bomo pa sami proti celemu svetu? Ne. Romantika Evropske unije in hladna ljubezen vojaškega zavezništva nista šli najbolj skupaj. Država bi se lahko odločila, da ostane na svojem. Vztrajala pa je, da hoče varnost in blagostanje v družbi drugih. Ravnala je kot Švica. Ne en referendum, ampak na isti dan dva. Za članstvo v Evropski uniji je glasovalo 89,61 odstotka volilcev, a ob precej nižji udeležbi kot leta 1990. Na svoje je takrat hotelo skoraj 1,3 milijona tistih, ki so lahko glasovali, v EU se je mudilo le še slabim 870.000 glasovalcem.
Nekaj navdušenja je od samostojnosti splahnelo, vendar pa na prst in oko po zidarsko lahko rečemo, da so za EU glasovali skoraj vsi. Po istem kriteriju sta za pridružitev Natu glasovali dve tretjini. 66,05 odstotka. Udeležba pa je bila skoraj pol manjša kot leta 1990. Takrat se je referenduma udeležilo 93,2 odstotka vseh volilnih upravičencev. Še kar fantastičen rezultat. Slovenci so res hoteli pobegniti iz Jugoslavije. Trinajst let kasneje je prišlo odpirat vrata v EU in Nato še 60,43 odstotka. Skoraj pol manj. Ravno plebiscit to ni bil. Jaz sem bil v New Yorku. Vendar so bili časi relativno mirni in življenje umirjeno. Kot je ob napadu vojske Ruske federacije na Ukrajino ugotavljal evropski poslanec Klemen Grošelj, smo takrat še živeli od dividend tridesetih let evropskega miru. V miru pa se je zdelo, da so od članstva v EU in Natu same sitnosti. In ravno v trenutku, ko je bilo miru konec, je navdušenje nad Natom splahnelo." (dr)
