"Večina temeljev slovenske solidarnosti in socialne države še vedno počiva na slabo vzdrževani, včasih prezirani in pogosto prezrti družbeni infrastrukturi, ki so jo gradile prejšnje generacije, mi pa smo jo podedovali, ne da bi ji kaj bistvenega dodali. Kar ni bilo razprodano ali uničeno, še danes po sili razmer služi svojemu namenu. Govorim o mreži bolnic, šol in vrtcev ter tudi o rekreacijskih površinah in parkih. O soseskah, ki niso samo spalna naselja, ampak tudi grajena vizija, kakšno naj bi bilo humano bivanje za vse v dvajsetem stoletju. O javno dostopnih gozdovih in obalah. To so temelji kakovosti življenja v državi, ki se je sicer precej temeljito odpovedala vlaganju, načrtovanju in nadgrajevanju skupnega. So tudi plašnice, zaradi katerih socialne in materialne razlike delujejo manjše, kot so.
Tako kot so nekdanje starinarnice pričale o sposobnosti meščanstva pri akumulaciji materialnih dobrin še desetletja po izgubi njegove družbene moči, je tudi zapuščina socializma učinkovit prikaz, kaj vse v razmeroma kratkem času lahko ustvari razmeroma revna družba, ki pa ima precej drugačne prioritete od teh, kakršne poznamo zadnja desetletja. Zato je dejstvo, da lahko še po več kot tridesetih letih sistemskega zanemarjanja in razprodaje infrastrukture solidarnosti velik del prebivalstva zaradi teh ostankov živi precej bolje, kot bi sicer, pove nekaj bistvenega tudi o naši možni prihodnosti. Kaj pa današnja družba? Če bi Republiko Slovenijo zamenjala druga država, bi bilo v njeni zapuščini zelo malo novih prostorov in nove infrastrukture, ki izboljšuje kakovost življenja družbe kot celote. Vendar pa to ni najslabši način o korekcijah svoje družbe: kritično se vprašati, kako si vzdrževal dediščino, ki si jo prejel, in kako si jo sam oplemenitil." (dr)
