Ko stvar poimenujemo faza, jo časovno omejimo ter se tako oborožimo z upanjem, da bo vse skupaj pač minilo. Nihče v resnici ne ve, ali je to upanje prazno, je zgolj in samo edino, kar nam v takšnih trenutkih preostane.
Pred nekaj dnevi sem jo spravljal spat, povsem običajno početje, ki pa se je tokrat sprevrglo v kombinacijo srhljivke in ekstremnega športa. Po kopanju sem jo hotel obleči v pižamo, ko se je začelo. Da ne! Ne kaj? Da noče pižame! Zakaj ne? Da noče biti oblečena, da noče oblačil! Bi torej bila rada naga? "Ne, nočem biti nagana!" Torej nočeš biti oblečena in nočeš biti naga? NIČ! NIČ NOČEM!
Čisti pank moment! Še več kot to: moja hči je glasno in neizprosno vztrajala v temeljnem paradoksu istočasnosti dveh nasprotujočih si stanj. Kar je pred mano skakalo po postelji in vse glasneje tulilo svoj NIČ!, ni bil triletni otrok, ampak Schrödingerjeva mačka. Pustimo ob strani dejstvo, da gre pri tej za nemočni objekt miselnega eksperimenta, pri otroku pa za protislovje na nivoju volje, hotenja, zahteve. Soočeni s paradoksom postanemo nemočni, tako na nivoju razumevanja kot na ravni delovanja.
Otroška psihologija bi nam fenomen gotovo znala razložiti na povsem neuporaben in predvsem nezanimiv ter dolgočasen način, zato lahko njene modre nauke mirne duše ignoriramo. Situacija je bila komična, v trenutku, ko sem bil z njo soočen, me je sicer popadalo vse kaj drugega kot smeh, ko pa sem jo pol ure zatem na balkonu opisoval Nini, sva se krohotala. Morda je šlo tudi za smeh iz obupa, ampak bil je iskren.
In kaj je stranka, ki bi se šla oblast in se izogibala ideološkim temam? Še bolj preprosto: to ni stranka, to je interesno združenje.
