"Spomin je kot sito, voda odteče, vlažno pa ostane." Tako je rad govoril moj gimnazijski učitelj matematike, spoštovani profesor Pavliha. Pa naj vas ime ne zavede, tudi "nomen est omen" je samo pregovor in gospod Pavliha je pač ena tistih izjem, ki potrjujejo njegovo pravilnost. Oziroma kot je govoril sam – to smo slišali, ko smo si po njegovem mnenju zaslužili konkretno dozo rohnenja in svete jeze: "Mene lahko imate za pavliho, matematike ne boste imeli!"
Ja, profesor Pavliha je bil učitelj posebne vrste, nekateri bi rekli, da je bil starega kova. Ne samo zato, ker nas je vikal – na to smo se, sploh na začetku, kot petnajstletni škorci, res s težavo navadili. A recimo, da gre tu za formo in navado. Profesor Pavliha je bil nekaj posebnega tudi zaradi svojega odnosa do snovi, zaradi neizmernega spoštovanja do predmeta, ki ga je učil. Tista njegova rečenica o njem, pavlihovstvu in matematiki ni bila samo retorična vzgojna figura, v njej je bilo nekaj več: morda lahko postavljate pod vprašaj avtoriteto profesorja, avtoriteta vednosti je absolutna.
Le nekaj dni po poplavah sedim na skoraj vročem soncu in razmišljam o svojem gimnazijskem učitelju matematike – povezava se zdi precej nesmiselna, a morda ima svojo logiko. Voda je odtekla, sito je vlažno, še kako vlažno. A kako dolgo še? Po mnenju profesorja Pavlihe nekaj vedno ostane. Včasih bi si želeli, da ne bi, slab spomin je odličen obrambni mehanizem in pomemben element strategije preživetja. Slabe stvari pač pozabimo, da gremo lahko naprej in naprej je treba iti. Na drugi strani pa je tisto vlažno sito kot prispodoba (če ostanemo v sferi pedagoškega), da smo se iz vsega skupaj nekaj naučili.
Voda odteka, iz nepregledne gmote novic, odzivov in komentarjev pa priplavajo besede županje Ljutomera: "Mi smo toliko bolj razočarani, ker že leta in leta opozarjamo in prosimo pristojne, sicer smo v letošnjem letu februarja podpisali sporazum o izgradnji in dograditvi visokovodnih nasipov, ampak 2014. leta in vse nazaj se je to dogajalo, opozarjali smo, prosili in jaz verjamem, da ne bi niti približno takih stisk doživljali kot sedaj, ker pač nič od tega ni uspelo."
Ozadja ne poznam in vse prelahko je sukati tisto lajno o ignoranci centra in pozabljenosti periferije. Poleg tega nisem strokovnjak in si zato ne drznem komentirati situacije na Muri niti drugih podobnih zgodb, ki jih ni malo. Poplave so se dogajale in gotovo ne moremo trditi, da se v zvezi s tem ni storilo nič. Vodotoki so se regulirali, struge so se poglabljale, nasipi so se gradili. Nekateri načrti so bili uresničeni, drugi so obležali v predalih. Nekateri so bili izvedeni v celoti, pri drugih so se sprejemali kompromisi. Nekatere stvari so bile preprosto spregledane in so se šele zdaj pokazale kot problem. Kakorkoli obračamo, govorimo o neizmerno kompleksnem sistemu sprejemanja odločitev, ki se tičejo našega skupnega življenja. In del vsega tega je tudi urejanje vodotokov. Na običajen dan se zdi majhen in ne tako pomemben, ko priteče voda, postane bistven.
Paradoks je v tem, da so katastrofe, ki se nam dogajajo, v resnici še kako predvidljive
Katastrofe ni konec, ko voda odteče, na nek način se v tistem trenutku šele začne. Pa ne samo zato, ker smo takrat dejansko soočeni s posledicami in škodo. Ko voda odteče, poplave niso več nekaj konkretnega, preselijo se v sfero spomina. In naše reakcije niso več neposreden odziv na akutno situacijo, postati morajo stvar skrbnega premisleka, dolgoročnega načrtovanja in smiselnih dejanj. Zgodilo se je. Kaj lahko storimo, da se ne bo več oziroma da bomo na ponovitev bolje pripravljeni?
Ključen element enačbe je v tej zgodbi seveda narava. In ko narava nastopi s svojo brutalno močjo, radi govorimo o njeni nepredvidljivosti. Paradoks je v tem, da so katastrofe, ki se nam dogajajo, v resnici še kako predvidljive. Morda ne moremo natančno napovedati, kdaj in kje se bodo zgodile, znanost pa nam lahko še kako natančno razloži, zakaj do njih prihaja. V zadnjih dneh smo ji dali besedo – strokovnjakinje in strokovnjaki so v medijih dobili svojo minutažo, ki je bila večja od običajne, in verjetno smo jim pod vplivom dogodkov preteklega vikenda tudi prisluhnili. Kako pa bo čez štirinajst dni? Čez dva meseca? Čez eno leto?
Nekaj dni po poplavah sedim na skoraj vročem soncu in razmišljam o svojem gimnazijskem učitelju matematike – povezava, ki se je zdela malce nesmiselna, zagotovo ima svojo logiko. Profesor Pavliha je namreč povedal vse, njegovi priljubljeni izjavi izpostavljata dva elementa, ki sta za našo prihodnost ključna: spomin in spoštovanje. Spomin, ki sega onkraj albuma fotografij in ki bistveno vpliva na naše odločitve ter dejanja v prihodnosti. In neizmerno spoštovanje do nečesa, kar je večje od nas, pa naj bo to matematika ali narava.
