Ena od stvari, ki mi v okviru mojih službenih obveznosti vzamejo kar precej časa, je prepričevanje politikov in uradnikov o pomembnosti znanja in izobraževanja za normalno delovanje demokracije. Eni se s tem strinjajo, drugi ti bolj odsotno prikimavajo in te trepljajo po ramenih. Ne kličite nas, bomo mi poklicali vas.
Za te druge sem sedaj spremenil pristop in argumente postavil na glavo. Ne govorim več o tem, zakaj je izobraževanje pomembno za demokracijo, ampak o razlogih, zakaj so neznanje, neumnost in alternativna dejstva tako priljubljena pri populistih in avtokratih.
Objektivno gledano, biti avtokrat je težak in osamljen poklic. Pravih prijateljev imaš malo, mnogi le čakajo na priložnost, da ti zasadijo nož v hrbet in te zamenjajo na prestolu. Takšna osamljenost prinaša tudi povsem praktične zagate v vodenju države in ohranjanju oblasti, ki jih avtokrati rešujejo na tri načine. Prvi je korupcija. Denar lahko kupi marsikaj in marsikoga. Težava je v tem, da je kupljena lojalnost hitro pokvarljiva roba, saj se vedno najde falot, ki tvojim podpornikom ponudi kakšen fičnik več. Druga slabost je v tem, da je podkupovanje pregrešno draga, kapitalno intenzivna rabota, med avtokrati pa so redki tisti, ki so se za to življenjsko pot odločili iz altruističnih nagibov in želje, da težko nagrabljeni denar delijo z drugimi.
Najpomembnejši lubrikant manipulacije ni denar, ampak neumnost in neznanje
