Vse nižja volilna udeležba nam sporoča dvoje: ali vrag počasi jemlje demokracijo ali pa je nekaj hudo narobe s formatom volitev; državnozborskih se udeležuje polovica upravičencev, na lokalne in predsedniške jih hodi dobrih 40 odstotkov, na evropske pride le še slaba tretjina volivcev. Referendumi so še večja katastrofa. Enkrat je krivo lepo vreme, drugič dopusti in prekratke predvolilne kampanje, krivi so mediji, ki ne odpirajo pravih tem, krive so javnomnenjske ankete, ki jih tisti s slabšimi projekcijami ne priznavajo, oni z boljšimi rezultati pa ne komentirajo. Naslednjič se bo izkazalo, da je problem ozonska luknja ali pa nedelja kot neposrečen termin.
A vse to so samo izgovori. Resnica je, da so volitve postale nezanimive. Ritual nagovarjanja in obred glasovanja. Vedno je enako. Kakšen mesec prej se pojavijo plakati s znanimi, manj znanimi in kompromitiranimi obrazi. Sledijo soočenja, sponzorska sporočila na družabnih omrežjih, veselice, okrogle mize, vmesna javnomnenjska merjenja, in če imamo srečo, izbruhne še kakšen škandal, ki odvrne še nekaj dodatnih volivcev.
In potem se na dan volitev tik pred sedmo zvečer vse zgodi v eni minuti: televizije objavijo rezultate vzporednih volitev in pokažejo grafiko s sveže obarvanimi sedeži v parlamentu. Iz volilnih štabov se slišijo ploskanje in zadovoljni vzkliki. Redki priznajo poraz. Kasnejši uradni rezultati to samo še potrdijo. In potem se še kakšen mesec ali dva ukvarjamo s sestavo koalicije, prvimi kadrovskimi rošadami in delitvijo volilnega plena. Vse je bolj ali manj predvidljivo. A vsak čas bomo na odstotkih, ki bodo pod vprašaj postavili regularnost volitev in smisel demokracije, v kateri sodeluje le še 10 odstotkov volivcev.
Vsak čas bomo na odstotkih, ki bodo pod vprašaj postavili regularnost volitev in smisel demokracije, v kateri sodeluje le še 10 odstotkov volivcev
