V komentarjih časopisnih člankov o letošnji paradi ponosa v Ljubljani in Mariboru je na stotine nestrpnih izjav, ki vse po vrsti zahtevajo neko zasebnost, skromnost, skrivanje, omenjajo nevsiljevanje, predlagajo med štiri stene zaprte odnose. Grozijo z agresijo med parado. Zaščititi želijo otroke. Dragonse in viole hujskajo. "Pedri - raus" pravi grafit v centru Maribora. Na paradi nas bo ščitila policija. Pred kom? Kje živimo?
Nekaj komentarjev pa izraža legitimna, morda dobrohotna vprašanja in misli, ki iščejo iskrene odgovore. Še posebej komentar gospoda Vlada Belšaka v Večeru: "Oprostite, ker vas ne razumem. V mojem dojemanju teh vsebin je nekaj pikic." Njegovo izjavo sem razumel resno, s spoštovanjem - in kot učitelj, aktivist, oče, dedek, sin in gej bom odgovoril. V soboto, 29. junija 2019, mineva natančno 50 let od vstaje, upora LGBT-populacije v New Yorku. 28. in 29. junij 1969 sta mejnika, ko se je v klubu Stonewall Inn skupina transseksualcev in transvestitov pod vodstvom temnopolte Marshe P. Johnson uprla večletnemu brutalnemu nasilju policije. Upor je sovpadel z bojem temnopoltih Američanov za enakopravnost in človekove pravice. Tako je junij simbolično postal mesec spomina na te dogodke, praznovanje zgodovinskih dogodkov in dosežkov mnogih ljudi znotraj skupine LGBT+ - in v mnogih primerih izjemna turistična atrakcija. V svetovnih prestolnicah se zbere tudi več milijonov ljudi.
Obstaja samo ena ljubezen. Zadovoljni ljudje, ki iskreno ljubijo, ne morejo nasprotovati nikakršnemu izkazovanju čustev
