Džin v zadnjih letih v Sloveniji doživlja pravi preporod in je vse bolj priljubljen. Tudi Pomurci so očitno postali navdušeni pivci džina s tonikom, odslej ga bo mogoče piti tudi z žganjem z Goričkega. Butične proizvodnje džina se je lotil Štefan Gjergjek, ki že vrsto let gospodari na ekološki kmetiji v Kovačevcih. Poleg sadnih in zelenjavnih sokov ter jabolčnega kisa so se odločili izdelovati še žgane pijače. Ideja se je porodila iz dveh razlogov.
"Ker imamo doma več hektarjev jablan, se že od nekdaj ljubiteljsko ukvarjam z žganjekuho, ki je že od nekdaj del tradicije naše družine. Pred nami so tudi dolgi zimski večeri, primerni za posedanje v žganjarni," o enem od razlogov pove Štefan Gjergjek. Prav tako ljudje vsake toliko časa potrebujejo nekaj novega. Nabor različnih izdelkov je namreč ključen, da stranke poiščejo in obiščejo njihovo kmetijo, zato so se odločili, da ponudbo razširijo. "Tako smo se lotili džina in kalvadosa, po pridobljenih certifikatih smo proizvoda lansirali na trg. Pred tem smo kalvados najmanj tri leta starali v sodu francoskega hrasta. Bolj ga staraš, boljši je."
S tem jabolčna alkoholna pijača, ki izvira iz Normandije, dobi temnejšo barvo in intenzivnejši okus. Pri razvijanju in dodelavi džina je Štefanu pomagal sin Goran Gjergjek, ki že od nekdaj rad eksperimentira s kombinacijami okusov. Pomagal je pri iskanju prave recepture. Da so dobili pravi recept, so naredili veliko mešanic in porabili kar nekaj časa. Glavni in edini pravili pri tej alkoholni pijači sta, da vsebuje brinove jagode oziroma njihovo aromo in ima najmanj 37 odstotkov alkohola. Vse drugo je poljubno in odvisno od kreativnosti proizvajalca. "Mi smo za boljšo aromo dodali približno dvanajst zelišč," pove Štefan. Džin ima po navadi za osnovo žitni nevtralni destilat, ki se mu pred zadnjo destilacijo ali med njo dodajo brinove jagode in zelišča, vendar je gorička različica drugačna. "Tako kot za kalvados tudi pri džinu za osnovo uporabljamo domače jabolčno žganje. Ob tem moram poudariti, da so dober kotel, kakovostno sadje in pravilna destilacija osnova za dobro žganje. V naslednjem koraku mu nato dodamo brinove jagode in zelišča oziroma dišavnice, kar mu daje unikaten pečat. Res veliko pozornosti namenjamo kakovosti, ki navsezadnje govori sama zase."
Njihovi sokovi in kis lahko nosijo regijsko znamko Diši po Prekmurju, večinoma pa jih prodajajo sami in z njimi oskrbujejo gostilne, vrtce in lokalne trgovine. Kot drugi sadjarji so tudi Gjergjekovi zaradi koronavirusa utrpeli precejšen upad prodaje. A ne obupujejo, ampak skrbijo za širitev ponudbe. V bližnji prihodnosti tako načrtujejo še najmanj tri vrste žgane pijače in likerje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
