Potem ko je podpora zdravniški stavki padla pod ledišče, ko stavko podpirajo le še čistilke, ki zaslužijo bistveno več od najbolje plačanih zdravnikov, in potem ko smo izvedeli za človeka nevredne bivanjske razmere, v katerih živijo zdravniki (kot denimo anesteziolog Bojan Kontestabile, ki se stiska v neogrevani baraki na obrobju Ljubljane), smo se, kot zadnji podporniki zahtev zdravnikov po občutno višjih plačah, pogovarjali s predsednikom sindikata Fides Damjanom Polhom.
Gospod Polh, mediji so ustvarili grozljivo klimo, v kateri je podpora vaši povsem upravičeni stavki zgrmela. Očitno jih plačuje vlada, mar ne?
"Zagotovo. Iskrena hvala vam za to vprašanje. Gre za sprego te levičarske vlade in medijev, na kar je že večkrat opozoril naš predsednik Janez ... no, pardon, kot smo v sindikatu že večkrat opozorili. To, kar nam delajo, je grozljivo."
Res je. Še dobro, da smo tukaj mi, edini neodvisen medij v državi. A vrnimo se k stavki. Kako dolgo bo še trajala, boste vztrajali do konca?
"Bomo, na to se lahko zanesete. Pa če nam zaradi stavke umre še zadnji pacient!"
Kar na koncu koncev ne bi bilo slabo, ne? Tako ne bi bilo več čakalnih vrst, urgence bi se razbremenile, zdravniki pa bi imeli več časa za popoldansko delo pri zasebnikih.
"Tako je. No, ne. No, zdaj ste bili pa malo grobi. Nisem mislil tako, ko sem rekel, da se bomo borili do zadnjega pacienta. Ne pacienta, centa. Do zadnjega centa."
Ko si boste zagotovili višje plače, se boste posvetili še ostalim perečim problemom v zdravstvu?
"Ne. Zakaj? Za to imamo vlado in zdravstveno ministrstvo. Pa kaj vi mislite, da mora vse sloneti na nas? Jaz, vi, mi vsi jih plačujemo, da uredijo razmere v zdravstvu. Zato imamo ministrstvo - za božjo voljo!"
Zanima nas še ...
"Trenutek, klic imam. Ja, predsednik, bom poklical mlade zdravnike. Danes niso aktivni na omrežju X? Pa saj ste jim dali malo prosto. Nimajo prosto? Takoj pokličem, gospod predsednik. Vem, vem, da nas v stranki podpirate, hvala vam ... Oprostite, tole je bilo nujno, samo še en telefon zavrtim. Halo, ja, Damjan tu. Predsednik pravi, da ste premalo aktivni na X. Ja, vem, da vam je dal prosto, ampak ukaz je preklican. Dajte, aktivno, za nas gre, za zelenčke! Adijo, intervju imam."
Za zelenčke?
"Ja, khm, no, mladi so še ti naši zdravniki. Zelenci, khm, sej veste. Mlečnozobci."
Zelenci so sicer tudi prispodoba za denar, za dolarje. Pa bankovec za 100 evrov je tudi zelen.
"Dajte no, lepo vas prosim. Sem vam povedal, da sem mislil na mladino. Na mlade zdravnike, naš zaklad, našo prihodnost."
V redu, v redu. Levi marksisti vam očitajo tudi, da ne stavkate samo takrat, ko je na oblasti vlada Janeza Janše.
"Ja, poznam te očitke. Nimajo nobene podlage. Desne vlade so nam vedno pomagale, spomnite se samo dodatkov v pandemiji. Lepo smo si opomogli takrat, zdravstvo je cvetelo, bolnišnice so delale plus, čakalnice so bile prazne, lahko smo hodili na Maldive in Bali, na lov v Afriko. Krasni časi."
Kako bo torej s stavko? Podpore nimate, težko bo vztrajati ...
"Brez skrbi. Vlado držimo, saj veste za kaj, s tem, ko vedo, da njihovi volivci potrebujejo zdravniško pomoč. In ker je ne bodo dobili, bodo pritisnili na vlado - in ta nam bo popustila."
Že, ampak pacienti se namesto na vlado povsem neupravičeno jezijo na vas. Mahajo celo s tisto Hipokratovo prisego.
"Eh, ta stari papir, ki ga je že zdavnaj povozil čas. Vi sploh veste, od kdaj je? Tudi javnost tega ne ve! Iz petega stoletja pred našim štetjem. Pred našim štetjem! To je tako, kot če bi danes na tehničnem pregledu uporabljali antične predpise, kako naj bodo servisirani vozovi! Pa lepo vas prosim, no!"
Imate kar prav. Nenazadnje vam pravijo tudi bogovi v belem, kar pomeni, da ste nad nekimi brezzveznimi listinami, dokumenti, prisegami.
"Hvala, da razumete."
Ni za kaj. Dotaknimo se za trenutek še tistega dejstva, razlike med desnimi in levimi vladami.
"Pa dobro, kaj vas še zanima? Leve vlade mislijo, da smo v socializmu, da je zdravništvo del neke družbene, javne infrastrukture, pozabili pa so, da smo v kapitalizmu. Stvari so zdaj drugačne. In desne vlade to razumejo."
Ampak zanimivo, da se potemtakem še vztraja pri javnem zdravstvu. Bolje bi bilo, da bi ga nadomestilo zasebno ...
"Pa kaj ste normalni? Veste, koliko javnega denarja je v zdravstvu? Potem bodo vsi drugi manj pomembni poklici in dejavnosti želeli ta denar. Ne, tega pa jim ne damo."
Čakajte, ampak ...
"Nič čakajte. Joj, oprostite, spet telefon. Ja, gospod predsednik, povejte ... Premalo pritiskamo na vlado? Bom uredil, popoldne skličem tiskovno konferenco, na kateri bom povedal, da vlada ogroža nacionalno zdravje in da bo kriva za vse smrti. Ja, tako bom povedal. Kučana moram tudi omeniti? Ne? Dobro. Iz vašega tajništva bodo poslali še dodatna navodila za naše stavkovne aktivnosti? Dogovorjeno! Hvala vam. No, kje smo ostali?"
Kdo je ta predsednik?
"Ah, nič, nič, to se šalimo zdravniki med seboj. Interna šala, da ne rečem internistična, haha, ta mi je pa uspela, ne? Internistična."
Dobra, za naslov! Veseli me, da imate smisel za humor v teh težkih časih, ko z vseh koncev pritiskajo na vas, ko je breme tako hudo težko.
"Res je. Res pa je tudi, da smo veliko bolj spočiti zdaj, ko ne delamo. No, eni pa minirajo naše plemenito delo za zdravstvo, za paciente in delajo. Štrajkbreherji. Da jih ni sram."
Naj vam ob koncu pogovora zaželimo, da uspete v svojih povsem upravičenih zahtevah. In čestitke za dober, močan sindikat.
"Hvala vam, to s sindikatom pa je res. Poglejte ostale luzerje, vključno s tistimi iz 112, ki so takoj popustili."
