Politično kadrovanje ni od danes ali včeraj, je poželjivo za vse vlade ne glede na to, ali so leve, sredinske ali desne. A tako brutalnega kadrovanja za dobro plačana delovna mesta v družbah preostanka državne srebrnine, kot ga gledamo v zadnjih mesecih in tednih, še ni bilo. Ne samo da lahko na ta ali oni položaj sede samo "naš", ampak v borbi za najboljše kadrovske pozicije pred morebitnimi predčasnimi volitvami svoje kadre zamenjuje s še bolj lojalnimi. Ob teh manevrih prihaja do medkoalicijskih trenj, ko največja zmagovalka kadrovskega cunamija SDS bolj paktira s SMC, ko ji to ustreza, oziroma obratno, z NSi. Svoje kadrovske piskrčke pristavlja tudi Desus, če in ko z Janševega kadrovskega omizja dobi drobtinice, da lahko ta v parlamentu z 38 glasovi še preživi. In ko postane prevroče, tako kot v primeru Pošte Slovenije, kjer, kot kaže, vsak vsakega na vodilnih položajih drži za nekaj, to rezultira v podpisovanje sporazumnih odpovedi in odstopih iz osebnih razlogov. Za prave razloge, morda tudi krivdne, ki so v ozadju, pa ne bomo nikoli izvedeli. Tako kot tudi ne za medstrankarske dogovore, ko za višje interese paktirajo tudi s tistimi z nasprotnega političnega pola.
Glede na to, da je Pošta Slovenije z več kot 6000 zaposlenimi v sredo ostala tako rekoč brez vodstva in nadzornega sveta, bi morali tudi v Slovenskem državnem holdingu zvoniti prav vsi alarmi. Navsezadnje so upravljavci državnega, ne njihovega premoženja za to, kot pišemo na gospodarski strani, tudi izvrstno plačani. Popolno brezvladje je namreč idealno za kadrovsko ribarjenje v kalnem. Razen če si koalicijski kadroviki to želijo, da lahko manj na očeh uresničujejo svoje kadrovske zamisli, od katerih imajo takšne in drugačne koristi. Veliki sistemi imajo namreč veliko dobaviteljev, preko katerih se preteka denarni tok, ki lahko včasih zavije tudi kam drugam ...
Žal je bilo v Sloveniji o korporativnem upravljanju prelitega veliko črnila in izrečenega preveč leporečja ob seminarskih banketih. Edini poizkus, ki je vsaj formalno zagotavljal možnost prijave na različna državna delovna mesta tudi kadrom, ki so bolj strokovni kot politični, je bil nazadnje KAS, kadrovsko-akreditacijski svet, ki pa je prav zaradi tega hitro postal trn v peti vladajočih in je tiho izginil s političnega prizorišča.
Ob menjavah nadzornikov, ki se denimo v energetskih družbah vrstijo kot po tekočem traku, bi pričakovali tudi od njihovega stanovskega združenja kak protest ali vsaj pomislek, da za razrešitev ni dovolj, če zapišeš, da si državni lastniki želijo bolj kompetentne nadzornike, a z ničimer ne dokažejo nekompetentnosti zamenjanih ali kompetentnosti na novo imenovanih.
In ob vsaki menjavi oblasti se ta zgodba ponovi, vključno z odpravninami, zlatimi padali in nikogaršnjo odgovornostjo!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
