Covidni labirinti

Želje Evropske komisije, da bi v EU dosegli vsaj približno enotno ukrepanje glede pandemije covida-19, se sesuvajo iz tedna v teden. Že ob začetku razsajanja novega koronavirusa lani spomladi so države članice solirale; vsaka je določala svoj semafor, svoje ukrepe, po svoje zapirala meje ... Slovenija celo med lastnimi regijami. Nadaljevalo se je s cepilnimi strategijami, veljavnostjo covidnih potrdil, pogoji PCT in se spet vrnilo na meje. Vsak po svoje, po svojih kriterijih in politično-strokovnih preferencah.

Italija je prva članica Evropske unije, ki se je po pojavu različice omikron odločila pripreti vhodna vrata v državo. Tudi če si cepljen, prebolevnik ali oboje, brez negativnega PCR-testa ali hitrega testa boš ostal na meji. Z epidemiološkega vidika jih lahko razumemo, v prvem valu lani spomladi so bili najbolj prizadeta evropska država z največ smrtnimi žrtvami covida, zdaj so na relativno "varni strani". Politično pa so pričeli rušiti vsaj navidezno evropsko mejno enotnost in le vprašanje je, kdaj jim bodo sledile druge države. Ukrep je sicer sorazmerno nežen, zaradi tega verjetno ne bosta trpela ne gospodarstvo ne turizem, pušča pa grenak priokus in vzbuja dodatno skepso pri tistih, ki so se ali bi se cepili predvsem iz "praktičnih", ne pa prvenstveno zdravstvenih razlogov, in vzbuja dodaten odpor pri necepljenih. Češ, čemu bi se cepili, če od tega nimamo nobene koristi? Argumenti zdravstvene stroke, da so cepljeni redkejši prenašalci okužb in da imajo dosti manjšo možnost, da končajo v bolnišnici ali na pokopališču, pri anticepilcih že doslej niso imel prave teže.

Prav zanimivo je, da še nihče ni prav pograbil perverzne, četudi epidemiološko morda upravičene ideje o tem, da bi pričeli države rangirati po odstotku precepljenosti. To ne bi pomenilo Evrope dveh hitrosti kot pri razvitosti, temveč Evropo vsaj petih kategorij. Kar bi marsikateri državi morda celo ustrezalo, še zlasti ob tem, da je odstotek cepljenih najnižji v državah, ki so v EU vstopile v tem tisočletju in večinoma veljajo za manj razvite. Očitno je uradni Bruselj vsaj takšno segregacijo preprečil.

Kako se bo EU izvlekla iz vseh teh covidnih labirintov, ni jasno. Danes bodo o veljavnosti covidnega potrdila, časovni in ozemeljski, v Bruslju razpravljali voditelji vseh držav članic, a že pred tem je jasno, da je italijanska vlada s svojim ad hoc ukrepom zminirala vsakršno možnost poenotenja. Pa saj je enotna EU, kakršno v nedoločni prihodnosti sanjata na primer francoski predsednik Emmanuel Macron in nemški kancler Olaf Scholz, bolj kot ne fatamorgana. Če je bila EU še kolikor toliko enotna v času gospodarske krize pred dobrim desetletjem (pozabimo na države, ki jih je zlasti Nemčija stisnila za vrat), je doživela uničujoč udarec ob migrantskem valu nekaj let nazaj, ob brexitu in nazadnje ob demontaži temeljnih vrednot, kot je vladavina prava, ki jo tudi ob pomoči Slovenije izvajajo države z neliberalnimi vodstvi s Poljsko in Madžarsko na čelu. Res je, pandemija bo enkrat izzvenela, režimi se bodo zamenjali, toda načeta evropska enotnost bo potrebovala več časa za okrevanje.