Dnevnik: Za kaj ali zakaj tečem?

Petek, 12. maja

Začuda, zbudil sem se pravočasno. Pomislim na Unescov tek in na dogodke, občutke, misli, ki jih bom v naslednjih dneh zapisal. Tek? Ko sem predvčerajšnjim tekel, se mi je v misli vrinilo vprašanje, kaj je tek. Sili me, da o njem razmišljam sociološko, filozofsko, kot zaprisežen družboslovec. Zastavim si načrt in osnovno vprašanje. Zakaj tečem jaz, pa čeprav zgolj rekreativno enkrat na teden, in zakaj tečemo organizirano? Ali pred kom ali čim bežimo?
Nimam časa, pomislim, ta rjasti šolski sistem me sili, da moram biti ob osmih v šoli. Za moj bioritem dosti prezgodaj. Na busu nesocialno (s slušalkami) poslušam glasbo. Borghesia. Rodovnik. Kosovel. O hlapcih, janezih in sužnjih ponižnih. Pa saj tudi rock je tek – tek proti hlapčevstvu, proti homofobiji, islamofobiji, ksenofobiji, proti fobijam vseh vrst. Tudi proti vsemu temu bomo tekli naslednjo sredo.
Spet jo zagledam, kot vsako jutro zadnja tri leta – gostiteljico Unescovega teka, Gimnazijo Ptuj, ki so jo nekateri poimenovali mavrična. Naj ji pravijo mavrična, rdeča, rumena … Na to smo lahko ponosni, na odprto, moderno, vsem prijazno šolo.
Vstopim v zgradbo in slišim novico o zmeraj uspešnih gimnazijskih rockerjih. Rock je tek. Kako srečen dan.

Sobota, 13. maja

Zbudim se v nadvse zdolgočaseno soboto, takšno, ki nastane, ko je na urniku zatišje pred nevihto. Spet imam občutek, da ves čas tekmujemo. Tekmujemo, kdo ima boljšo službo, višji položaj, boljšo oceno v šoli. Zakaj? Naj bo tekmovanje iz znanja primer, v tem smo mladi odlični. Res je, da se z vsemi pripravami in dodatnim učenjem posameznik nekaj novega nauči. Upam, da potem nekoč in nekje to teoretično znanje prenese v družbeno delovanje za dobro vseh.
Tista temačna stran pri vsem tem pa je, da nas zahteve po preživetju silijo, da so vse stvari na koncu ovrednotene in potem uvrščene na lestvice, sezname, kdo je najboljši in kdo najslabši. Ne govorim, da zdravo tekmovanje ni dobro, ampak o negativnih posledicah nezdravega tekmovanja. Pa saj nismo mi krivi, Zoisove pač ne moreš dobiti brez tekmovanja, bi rekli. Ampak še pišemo pesmi, ko z njimi ne tekmujemo? Ali prebiramo literaturo o industrijski revoluciji, ko z znanjem o tej tematiki ne bomo tekmovali? Znanje bi morali uporabiti za sodelovanje, skupno ustvarjanje, raziskovanje. V sredo na teku ne bomo tekmovali z drugimi, le s samim seboj in to je najplemenitejše tekmovanje.

Nedelja, 14. maja

Danes počivam. Morda se bom tudi mrežil z ljudmi, kot to gimnazijci radi počnemo med izmenjavami in projekti. Tudi v sredo na 5. Unescovem teku mladih bo za to priložnost v 25 različnih ustvarjalnih in športnih aktivnostih ter na tekaških trasah v družbi z ambasadorji iz sveta športa in družbenega življenja. V dobi individualizacije so taki dogodki več kot potrebni, saj je človekova nuja po bližini neizpodbitna. Življenje ni samo delo in hrepenenje po izmerljivi produktivnosti. V sredo bomo poskrbeli za pravi navdih.

Ponedeljek, 15. maja

Danes je čas, da skupaj s profesorji poiščemo še zadnje dijake, ki bodo gostili udeležence Unescovega teka iz Italije in Hrvaške. Mini mednarodna izmenjava, si mislim. V mislih se vrnem v Indijo, kjer sem se pred enim letom pri gostitelju spraševal o anomalijah današnjega sveta. Kako je mogoče, da v bližnji okolici stojijo ošabne stavbe z bazeni, na hladnem betonu nekaj korakov vstran pa mati na kolenih prosi za hrano za lačna usta svojih otrok. Ljudje se ne ustavljajo. Se mi v našem ležernem lagodju ustavimo? Naredimo kaj za tiste po krivem prilepljene na ledeni beton sistema? K sreči imamo ptujski gimnazijci na izmenjavah mnogo priložnosti za tak uvid. Ne samo v Indiji, tudi v Singapurju, Kanadi, ZDA, Afriki in večini evropskih držav. Učilnica v drugačnem sistemu, v drugi državi, kjer pridobiš izkušnje, ki jih povežeš z znanjem, pridobljenim v šoli.
Dobim seznam tujih dijakov, ki potrebujejo prenočišče, in se odpravim na lov. Tistih, ki bi želeli gostiti, je enostavno preveč! Razlog več, da ovržemo kritike posameznikov, ki trdijo, da med mladimi ni več medsebojne solidarnosti. Seveda je. A sistem nas velikokrat prisili v individualnost, zato se moramo usmeriti nase. Naše izmenjave, solidarnostne akcije, projektne dejavnosti so tek, ko se korak za korakom učimo medkulturnega sobivanja, strpnosti in zavedanja, da ni vse samoumevno. Tudi v sredo bo tako.
Danes bi najbrž moral še vaditi in preteči krog ali dva, kot se vadi pred vsemi, meni bližjimi, gimnazijskimi gledališkimi predstavami, recitali in podobnim. Globlji koncept vaje ni to, da brezglavo ponavljamo določene vzorce in zaporedja gibov, temveč je učenje vztrajnosti. Tudi za družbene spremembe, šolske in športne uspehe potrebujemo vztrajnost! V sredo tečemo in vztrajamo!

Torek, 16. maja

Sem tekaško dovolj dobro opremljen? So moji tekaški copati ustrezni, da v sredo pretečem 2600 metrov? Če bi ugotovil, da potrebujem nove, katere bi kupil? Tiste sive, znane znamke, ali tiste črne, cenejše? Na obojih piše, da so narejeni na Kitajskem. Globalizacija. Izkoriščanje delavcev, tudi otrok. Ampak na to premalokrat pomislimo, ko kupujemo copate in ko v družbenih diskurzih govorimo o pravicah delavcev.
Ob tem pomislim na debatni in Unescov klub, ki sta na ptujski gimnaziji zelo živahna. Tam se učimo ne le govoriti, ampak govoriti na glas, opozarjati in se ne zgolj prepustiti kolesju sistema. Ali pa na Unescov projekt Jaz onesnaževalec, s katerim smo pred enim letom bili povabljeni v mrzlo Sibirijo in dobili nagrado za najboljšo predstavitev in izvedbo projekta. Mladi si želimo korenitih sprememb, na kar v takih projektih opozarjamo. V sredo bomo tekli za globalno zavedanje in z akcijami Čim manj odpadkov, Čim manj odvržene hrane in Kupujmo v pravičnih trgovinah udeležence spodbujali k aktivnemu državljanstvu.
Tek je diplomacija, ugotovim po prvem srečanju z udeleženci iz Italije in Hrvaške. Kakih 60 se nas je gnetlo v ptujski kavarni. In ustvarjali smo mednarodne odnose. Bi nam očital kdo, da smo premladi, da bi vedeli, kaj je diplomacija. Nismo! Že štiri leta se je učimo na simulacijah zasedanja Združenih narodov na Nizozemskem in Italiji. Lani pa smo prvo mednarodno dijaško konferenco MUN organizirali tudi na Gimnaziji Ptuj. Uspeh, ki smo ga letos ponovili. Za štiri dni se je naša gimnazija spremenila v OZN, z dijaki, delegati iz več kot osmih držav, celo iz Avstralije in Rusije. V okviru priprav na konferenco smo se s pomočjo štipendije odpravili celo v Washington in New York. Učimo se o delovanju organizacije in iščemo rešitve za probleme. Jutri tečemo za rešitve.

Sreda, 17. maja

Danes je Unescov tek! Hitim proti šoli, a žal spet zamujam. Danes je šola v centru najstarejšega slovenskega mesta. Mesto se že polni z udeleženci današnjega dogodka. Tu so najmlajši iz vrtcev, otroci iz osnovnih šol, srednješolci in njihovi spremljevalci večine članic slovenske mreže vrtcev in šol Unesco, šol s ptujskega območja in iz tujine. Od daleč zaslišim voditeljeve besede: "Unescov tek mladih je prehodil pot od 800 udeležencev do 2500, podprli so ga številni ambasadorji, nikoli nas ni pregnal dež in vsako leto smo bili zanimivi za vse več medijev. Delili smo medalje, posuli smo se z barvnim prahom in pisanimi konfeti. Po Sloveniji in tujini smo pošiljali sporočilo, da ima vsak pravico, da teče svoj tek življenja, da razgibano telo pomeni razgibane možgane in, da smo s tekom vedno na pravi poti. Vsak tekač je dodal svoj prispevek k uspešnosti in prepoznavnosti tega teka."