Se želite veliko družiti s sosedi? Potem je za vas kot nalašč življenje v izoliranem aljaškem mestecu. Nekoč je bil edini način za dostop do Whittierja na jugozahodu Aljaske z ladjo ali vlakom, ko je vreme to dopuščalo. Ko so obnovili železniški predor iz druge svetovne vojne, so se lahko prebivalci in obiskovalci do tega nenavadnega kraja končno pripeljali tudi z avtomobilom.
Klavstrofobična za obiskovalce, a osvobajajoča za prebivalce, je vožnja po tunelu močno olajšala življenje v Whittierju. Kdor želi potovati po njem, mora pot dobro načrtovati, saj se smeri prehoda menjajo vsako uro, tisti, ki se želi v mesto vrniti po 22.30, imajo smolo. Ljudje, ki spijo v avtomobilih nedaleč od predora, ker so zamudili zadnjo možnost prehoda, so tam pogost prizor.
Ob izbruhu pandemije so se prebivalci znašli v še večji izolaciji, saj so v mesto smeli vstopiti le stanovalci in njihovi najbližji sorodniki ter zaposleni v tam delujočih podjetjih. To nenavadno mesto od preostalega sveta pogosto ločijo neusmiljene padavine. Letno povprečno zapade kar 6,7 metra snega. Ko sneži, najemnikom ni treba zapustiti stavbe, v kateri živijo. Duhoviti domačini se označujejo kar za ujetnike Whittierja, piše portal PunKufer.
Betonski mastodont iz obdobja hladne vojne vključuje stanovanja, bolnišnico, mestno hišo in šolo. 14-nadstropna stavba Begich Towers Incorporated s 196 stanovanji, v teh delih znana preprosto kot BTI, se zdi kot fatamorgana v Whittierjevi zasneženi pokrajini. Zgrajena za kar se da udobno življenje v podnebju, ki ga sestavlja šest deževnih in šest snežnih mesecev, polnih vetrov, ki včasih divjajo s kar 120 kilometri na uro. Težko bi rekli, da gre za prijetno okolje.
Od znotraj se zdi BTI kot kateri koli ogromen stanovanjski kompleks v velikem mestu. Če pa se odpravite ven na sprehod, ne boste našli veliko vznemirljivih možnosti. Pot na delo med prometno konico v Whittierju pomeni nenehno ustavljanje z dvigalom v vsakem nadstropju. A tudi ko je mrzlo, lahko zaposleni v službo nosijo sandale. Starši se pred prihodom na delovno mesto spustijo v kletne prostore, da otroke skozi bunkerju podoben prehod odpeljejo v šolo. V kompleksu boste našli trgovine, restavracije, pošto, knjižnico in celo cerkev.
Govori se, da nekateri tedne, mesece, celo leta niso stopili iz stavbe. Pravijo, da delujejo kot velika, mejno disfunkcionalna družina, kjer vsak ve o vsakem skoraj vse. Mnoge je sem pripeljalo iskanje zaposlitve.
"Bila sem prestrašena, ko sem prvič prišla iz tunela. Mesto je bilo videti kot iz grozljivke," je Brenda Tolman povedala za CNN o Whittierju, znanem tudi kot "mesto z eno streho", pod katero živi okoli 200 ljudi. Za kar se da srečno življenje v tem nenavadnem mestu je zelo pomembno, da so prebivalci dobri drug z drugim, saj lahko življenje hitro postane zelo tesnobno, še piše PunKufer.
