Igor Selan
Vstajanje na peti dan Večerovega izleta v turško Kapadokijo ni bilo lahko, pa čeprav dneva še zdaleč nismo začeli tako zgodaj, kot prejšnja dva. Minuli večer se je namreč zavlekel v noč, v kateri smo sprva v restavraciji, vklesani globoko v tuf (vulkanska kamnina), spremljali številne turške narodne plese, značilne za posamezne regije - od črnomorske, egejske pa vse do centralno anatolijske - nato pa je ne samo moški del občinstva užival še ob mičnih gibih zapeljive trebušne plesalke. Ta je nato svoje veščine učila tudi pogumne prostovoljce.
A za vrhunec večera so poskrbeli kar udeleženci našega izleta sami. Sprva turški večer je namreč proti koncu postal slovenski. Po jamski sobani so tako odmevale Na golici ter številne slovenske narodne. Priznamo, tudi pijače ni manjkalo, ki sicer v Turčiji ni ravno na dnevnem redu, alkohol tukaj je namreč bolj redka dobrina in nikakor ne poceni.
Šale iz avtobusa na poti v hotel, da se bodo sobe po takem večeru tresle do jutra, so nato postale resničnost. Nemirna turška tla so še enkrat več pokazala zobe in ob pol šestih zjutraj stresla hotel, a na srečo menda tokratni potres z magnitudo 4,9 po Rihterju v okrog uro vožnje oddaljenem Kajseriju na srečo ni pustil nobenih posledic.
Iz s sonca obsijanega Nevshehirja v Kapadokiji smo se nato odpravili nazaj v sredozemsko Antalyjo in se na poti ustavili še v karavanseraju Sultanhan v istoimenskem mestu, ki danes ne gosti več popotnikov, je pa namenjeno turističnim ogledom.
V Antaliji nam je vremenska napoved obljubljala dež, a se na srečo ni izpolnila. Za prihodnje dni bo verjetno manj sreče, a kot vse kaže tudi dež ne bo mogel pokvariti odličnega vzdušja.
