Majda Horvat
Tudi ko je bilo zaradi meje najbolj napeto med državama, smo hodili "čez", pove Štefan Sobočan, dolgoletni predsednik krajevne skupnosti Hotiza in človek, ki se je s še nekaterimi krajani pred 25 leti zelo izpostavljal s prizadevanji za pravično mejo med državama v tem delu Slovenije. V tistem času, ko je bilo najbolj vroče, se je kot gasilec celo udeležil občnega zbora gasilskega društva hrvaške vasi Martin na Muri, čeprav mu je takrat nekdo navrgel, češ, ali si še upa preko Mure. "Jaz nikoli nisem kritiziral ljudi, ampak samo politiko, ki ni upoštevala naših mnenj in se je pri tem še sprenevedala. Največja napaka, ki jo je storila slovenska politika, je bila, da je leta 1993 nadzor na levem bregu Mure prepustila hrvaški policiji. Prej ta nikoli, res nikoli ni nadzorovala tega območja," je povedal Sobočan.
Obojim skupna odrinjenost
To, da je Hrvaška prevzela nadzor na območju, ki sicer spada v hrvaški kataster, a so lastniki parcel v glavnem Slovenci, je slabo vplivalo na razpoloženje v kraju, vendar zaradi tega razumni ljudje niso menjali svojega obnašanja do prijateljev in znancev čez mejo. "Sam imam tam mehanika, včasih pa kupim tudi kruh in prodajalka me vedno prijazno pozdravi z besedami, 'dojšli ste, dojšli'. Meddržavnih odnosov niso skalili preprosti ljudje, ampak visoka politika," je pripovedoval. O dobrososedskih odnosih priča tudi to, da tri četrtine nogometašev, ki igrajo za Hotizo, prihaja iz Hrvaške, nekateri Hotižani pa igrajo za hrvaške klube. Se pa zdaj med mladimi sklepa manj mešanih zakonov, kot se jih je v preteklosti, na kar pa danes vpliva vse drugo prej kot vprašanje meje med državama. "Pred dnevi sem bil pri tem mojem mehaniku in sem srečal nekdanjega delavca lendavske Nafte. Pa me je pozdravil: oho, prihaja Prekmurec. Seveda, sem mu dejal. Saj se ve, da smo mi Prekmurci in Medžimurci najboljši ljudje in obojim je skupno, da smo odrinjeni. Vi od Zagreba, mi pa od Ljubljane," je pripovedoval Sobočan.
Težko je napovedovati, kako bo hrvaško nespoštovanje arbitražne odločitve vplivalo na življenje ob meji in s kakšnimi dejanji ali ukrepi bo sosednja država to tudi dokazovala na terenu. Sobočan upa, da bodo Hotižani lahko še naprej mirno živeli s sosedi čez Muro, saj so dobrososedski odnosi dosti vredni, in da tudi po novem ne bo nič slabše za prebivalce v zaselku Mirišče, ki je na hrvaškem katastru. Pričakuje pa tudi, da se bo po razsodbi sprostila možnost za Slovence, da bodo lahko na zdaj spornem območju kupovali ali prodajali parcele. Prepisa in prenosa nepremičnine namreč na hrvaškem katastru zdaj ni mogoče izvesti razen v primeru dedovanja, že sklenjene pogodbe pa čakajo pri notarju. Koliko je takih pogodb, Sobočan ne ve, nekaj pa jih zagotovo čaka na rešitev mejnega vprašanja.
Nasip vzdržujejo Hrvati
Glede vzdrževanja nasipa, ki varuje Hotizo pred morebitno visoko Muro, pa so se Hrvati že zdaj veliko bolj izkazali kot slovenska stran, čeprav ta vzdržuje samo 78 metrov, ki teče po slovenskem katastru. "Bobri, ki jih je zdaj zelo veliko, so v nasip skopali luknje in hrvaško vodno podjetje je navozilo 300 kubičnih metrov zemlje, tudi na našo stran, da so utrdili vznožje nasipa. Kajti če voda pride v te luknje, lahko prebije nasip," razlaga sogovornik. To, da bi meja potekala sredi struge Mure, pa lahko samo upamo, pravi sogovornik, kajti resnična priložnost za takšen potek meje je bila zamujena v času Jugoslavije. Sobočan je spomnil na geodetski dogovor iz leta 1956, da se z zamenjavo katastrov uskladi katastrska meja s tokom reke Mure. Približno 200 hektarjev veliko območje v predelu Benice je tako Hrvaška prenesla v hrvaški kataster, tega pa ni dopustila za približno enako površino na območju pri Hotizi. Pozneje pa je bila glede uveljavljanja meje narejena še ena napaka, ugotavlja Sobočan, in sicer, ko so Hotižani pristali na to, da se je njihov brod, ki so ga tu imeli že leta 1848, potegnil iz Mure.
Najprej Mirišče, potem Brezovec - del
Zaselka Mirišče ni mogoče najti na zemljevidu, ker je uradno to Brezovec - del, do sredine osemdesetih let pa je sodil k Hotizi. To še vedno priča hišna številka, ki je pribita na prvi od skupaj štirih hiš v zaselku. Obdaja jih rodovitno polje, veliko blizu 20 hektarjev, ves ta svet pa objema gozd, v katerem je južneje od zaselka še vedno stari rokav Mure. Štefan Bogdan, ki je dopolnil 92 let, se je v Mirišče priženil iz Hrvaške januarja 1950. Nekdaj so tu bile cimprane hiše, pove, zdaj pa so vse nove. Takrat je na štirih domačijah živelo 28 ljudi, saj je bilo veliko otrok. Štirje pri Bogdanovih, pri prvih sosedovih šest, pri drugih osem ter pri zadnji hiši dva otroka. "Sprašujete me, zakaj se Mirišče ni širilo. Zato, ker je Mura takrat segala skoraj do prve hiše in smo se vsi bali visoke vode. Šele pozneje so jo regulirali in zgradili nasip. Drugi razlog pa je, da so mladi odhajali, saj je gospodarstvo lahko prevzel samo eden od otrok," je pripovedoval. V šestdesetih in sedemdesetih letih je tako iz zaselka odšlo v Ameriko kar šest mladih ljudi.
V času, ko je sam prišel v Mirišče, se nihče ni spraševal po narodnosti in tudi mladi z obeh strani Mure so se radi družili in se zabavali na skupnih veselicah. Tudi pozneje, pove Bogdan, ko smo imeli enega vladarja in en denar, je bilo vseeno, kje so si prebivalci Mirišča urejali posestne in druge upravne zadeve. Dovoljenje za gradnjo so si na primer lahko pridobili bodisi na Hrvaškem bodisi v Sloveniji, kakor se je kdo odločil. Ljudje so tu živeli v sožitju in medsebojnem spoštovanju in edino, kar so negovali, je bila sosedska pomoč. Tako bi moralo biti tudi danes, svetuje, ne glede na to, kje bo v prihodnje tekla meja. Štefan Bogdan misli, da nobena stran z razsodbo ne bo dobila vsega, kar hoče, ker so se že v zgodovini mejni spori reševali na tak način, da je vsaka stran nekaj dobila in nekaj izgubila. Zanimivo pa je, še ugotavlja, da je enako, kot je Francoz odločal o naši meji po prvi svetovni vojni, Francoz zdaj tudi na čelu tribunala arbitrov.
