Olimpijske igre so igre presenečenj

Miroslav Cerar je s tremi olimpijskimi medaljami, z dvema zlatima, na konju z ročajema leta 1964 v Tokiu (na Japonskem je na drogu osvojil še bron) in leta 1968 v Ciudadu de Mexicu, eden največjih slovenskih športnikov. Upokojeni odvetnik se ima iz obdobja, ko je kraljeval na gimnastičnih orodjih, česa spomniti. Poleg olimpijskih odličij ima štiri zlate medalje s svetovnih prvenstev in devet zlatih z evropskih. Čeprav ga najbolj poznamo po vajah na konju z ročaji, je medalje osvojil na vseh orodjih, tudi v mnogoboju.

Štiri leta čakanja

A na olimpijadi ne gre samo za konkurenco. Premagati je treba breme, ki ga s seboj prinaša največji športni dogodek, na katerega so športniki čakali kar štiri leta. "Prav gotovo. Dolga leta so se športniki pripravljali na olimpijado in potem se jim en sam nastop, ki je na voljo, nekoliko ponesreči in dobra uvrstitev se izmuzne za naslednja štiri leta. V gimnastiki smo sicer tekmovali tudi v vseh šestih disciplinah v obveznem in prostem programu, torej je bilo na voljo dvanajst tekem. Šele takrat smo se uvrščali v finale. Zdaj je mogoče tekmovati tudi na posameznih orodjih, kar je velika prednost."

Amaterji, ki so profesionalci

Ali so olimpijske igre skozi čas, v katerem so v ospredje vse bolj prihajale materialne dobrine, izgubile prvotni smisel? Leta 1964, ko je zlato osvojil Miroslav Cerar, je bil še zapovedan amaterizem. "Ne bi želel biti krut, zato tudi ne trdim, da se zdaj vse vrti samo okoli denarja. Tekmuje se še zmeraj iz ljubezni do športa, a vse več je trženja in komerciale. Šport izgublja svojo toplino, srčnost športnikov ostaja v ozadju. A tudi v mojih časih so bili športniki iz celega socialističnega bloka pravi profesionalci. Fiktivno so bili zaposleni pri vojski ali policiji, dejansko so samo trenirali," pravi Cerar.
Tudi v taki konkurenci je Cerar dominiral. V čem je bila njegova prednost? "Težko bi kaj izpostavil. Najprej je treba imeti talent, zatem je treba trdo trenirati in imeti dovolj dobre pogoje za vrhunsko vadbo. Naši pogoji so bili v primerjavi s konkurenco izjemno skromni. S športom sem se ukvarjal amatersko, študiral sem na pravni fakulteti. Študij sem najprej uspešno dokončal in potem sem ga še nekoliko podaljševal, ko sem se vpisal na fakulteto za šport. Tako sem lahko še naprej treniral. Težko je bilo usklajevati oboje. Rad sem telovadil, trenirali smo vsak dan. A ljudje, ki so nas obkrožali, so vztrajali tudi pri študiju. Želeli so, da se pripravljamo za čas po koncu kariere. In še danes na olimpijskem komiteju skrbimo, da imajo naši športniki dvojno kariero. Ob treningih se jim po potrebi študij podaljšuje. Športnik mora poskrbeti za svojo prihodnost."

Zanimajo ga vsi športi

Miroslav Cerar bo spremljal olimpijado v Riu. Gimnastika pri njem niti ne bo v središču pozornosti. "Mene zanima vse, kar se v športu dogaja." Ko pa je treba povedati, kdo so njegovi favoriti, postane previden. "Nikoli nisem ničesar napovedoval. Olimpijske igre so igre velikih presenečenj. Še zdaleč ni rečeno, da bodo zmagali favoriti." Pa je to pravilo upošteval že v času, ko je bil sam na orodju? Se ni nikoli hrabril s trditvijo - zmagal bom? "Ne, nisem bil tak tip. Nikoli nisem imel ameriškega pristopa, daleč od tega. Zmeraj sem se trudil samo najboljše izpeljati svojo vajo, vse drugo sem prepustil sodnikom. Če je imel kdo težjo vajo od mene, če jo je bolje izpeljal, je bilo normalno, da je bil pred mano. Jaz sem moral premagati le sebe, pri čemer si nisem nikoli postavljal imperativa zmage. Tudi zdaj nisem tak. Zato sem slab navijač, ker ne skačem do stropa. S tistimi, ki jim ne uspe, sočustvujem, podoživljam te neuspehe drugih. Me pa dobri nastopi in dobre poteze pritegnejo in sem nad njimi navdušen. Me ne boli srce, ko zmaga tisti, za katerega nismo navijali."