(POGOVOR) Svetovalka za dojenje: Tudi pravilne tehnike dojenja se je treba naučiti

V preteklosti, ko je več generacij družine živelo pod isto streho, so se že otroci srečali z naravnim dogajanjem, kakršna sta na primer rojevanje in dojenje. Mlade ženske so pri tem opazovale svoje sorodnice in se tako že pred porodom vsaj teoretično poučile, kako to poteka. "Čeprav je dojenje najbolj naravna stvar na svetu, je veščina, ki zahteva nekaj spretnosti in vaje," pojasnjuje Renata Kocbek Mikložič, svetovalka za dojenje iz Svetovalnice Renata. Mnogo žensk je prepričanih, da se bodo tega zlahka naučile že v porodnišnici, a velikokrat ni tako, opozarja strokovnjakinja. Dojenje ne steče vedno čisto samo od sebe, zato je dobro, da se nosečnica o možnih težavah pouči že pred porodom, sploh prvega otroka.

"Osnovna problema, iz katerih izhaja veliko težav in zaradi katerih se dojenje prehitro konča, sta nezaupanje vase in nepravilno pristavljanje oziroma nepravilen položaj dojenčka pri pristavljanju," pojasnjuje strokovnjakinja. "Preden začne mama dojiti, se mora pripraviti, sprostiti mišice, si zaupati," našteje in opiše, da mora biti dojenček s celim telesom obrnjen k mami, njegov trebušček naj se dotika maminega. "Otrok naj ne bo z bokom obrnjen proti mami, ker potem mora pri pitju obrniti glavo. Uho, rama in bok naj bodo v isti liniji, nosek naj bo nasproti bradavice," je konkretna Renata Kocbek Mikložič.

Glavna vzroka težav: nepravilno pristavljanje, kratka podjezična vez

Nepravilno pristavljanje je vzrok za neučinkovito dojenje, ki potegne za sabo druge zaplete. "Nepravilno pristavljanje povzroča boleče in poškodovane bradavice, lahko se zamašijo mlečni vodi, kar lahko vodi tudi do mastitisa. Mleko začne usihati, otrok ga ne dobi dovolj, mama ga začne hraniti z adaptiranim mlekom, zato se otrok manj doji, tvori se še manj mleka in z mamo se ujameta v začarani krog," razlaga Renata Kocbek Mikložič.

Drug pogost vzrok težav je priraščena podjezična vez ali priraščena vez pod ustnico, našteva sogovornica. "Čeprav dojenčka pravilno pristavimo, težko zaobjame kolobar. Ker mu dojka spolzi iz ust, ne more vzdrževati vakuuma. To opazimo kot cmokanje, iztekanje mleka iz ust, nenehno odstavljanje in pristavljanje, bradavice so poškodovane. Ker ni prave stimulacije, pa nastaja manj mleka," spet konkretno opisuje sogovornica. Pri tem je včasih dovolj obisk kraniosakralnega terapevta, ki sprosti napetosti v telesu. "V nekaterih primerih pa samo kraniosakralna terapija ne bo zadostovala. Takrat se je dobro odločiti za prerez, da dojenje bolje steče. Vendar nekateri dojenčki s to težavo na začetku vseeno dobro napredujejo, ker ima mama dovolj mleka in se nahranijo, čeprav niso dobro pristavljeni," pojasnjuje Renata Kocbek Mikložič.

Opremite se z znanjem

V izogib težavam je priporočljivo, da se nosečnica informira in opremi z znanjem v kakovostni šoli za starše. Nekatere ponujajo tudi videe z nazornim prikazom pravilnega pristavljanja otroka. Če se težave pojavijo v porodnišnici ali ob prihodu domov, so na voljo svetovalke za dojenje, ki novorojeni par obiščejo na domu. "Mama, ki začuti, da ima težave, naj ne čaka dva ali tri tedne, ker se položaj običajno ne izboljša sam od sebe, ampak se še poslabša in ga je težje reševati," opozarja strokovnjakinja. Tudi nasveti mam ali babic pogosto niso najbolj učinkoviti, četudi so dobronamerni. "Matere in babice sedanjih mamic so večinoma rodile v časih, ko za dojenje ni bilo pravega razumevanja in tudi same niso dolgo dojile. Na srečo se je njihovo razmišljanje z aktivnim ozaveščanjem nekoliko pozabilo in vedno več žensk poišče kakovostne informacije v dobrih šolah za starše."

Pomembno pa je tudi, da se nosečnica že pred porodom pripravi na poporodno obdobje in si poišče podporno okolje, ljudi, na katere se lahko zanese, da ji bodo pomagali pri vsakdanjih opravilih. "Mama po porodu mora predvsem čim več počivati in ne skrbeti za dom in gospodinjstvo. Uživa naj polnovredno hrano z veliko surovimi maščobami, torej maslom ali oljem, ribe in meso, če ni vegetarijanka. Hrana naj bo čim manj predelana in topla, taka, ki pogreje, z dodatkom začimb, kot so cimet ali klinčki," našteva Kocbek Mikložičeva. Za tvorbo mleka po njenih besedah koristijo polenta, testenine, pivski kvas, šparglji, špinača, sezam, ovseni kosmiči. Zaužije naj tudi dovolj tekočine.

Prav tako ni potrebe, da bi doječa mama iz svoje prehrane preventivno izločala živila, da dojenček ne bo imel težav. Izloči naj le tista živila, po katerih opazi težave pri dojenčku. "Mama naj se zaveda, da ima dovolj mleka že od začetka. Kolostruma, ki najprej priteče iz dojk, je sicer malo, ampak novorojenček ima želodček v velikosti češnje in ne potrebuje veliko mleziva. Pomembno je vedeti, da novorojenček na dojki sesa pogostokrat in majhne količine mleka. Dojenje namreč ni le hrana. Dobro pa je, da ga mama pristavi že v prvi uri po porodu, če je le mogoče, in potem večkrat na dan, da začne nastajati mleko in da otrok zadovolji svoje potrebe," opisuje Renata Kocbek Mikložič. To je sicer lažje po vaginalnem porodu kot po carskem rezu, ko sta mama in otrok utrujena. Porodnica naj bi si čim prej, ko se zbudi, poskušala izčrpati vsaj majhno količino kolostruma. Ta je zelo lahko prebavljiv, ampak poln imunskih dejavnikov, maščob in vsega, kar dojenček v zgodnjem obdobju potrebuje.

Včasih je otroka treba zbujati

Način poroda je pomemben dejavnik pri vzpostavljanju dojenja. Novorojenček, ki ga je porod zelo utrudil (epiduralna analgezija, druga zdravila in intervencije, ki jim je mama izpostavljena med porodom), je lahko bolj zaspan in manj odziven. Zato se pogosto zgodi, da dojenček zaspi kmalu po začetku dojenja, s tem pa se ne nasiti niti ne spodbudi nastajanja mleka. Takega "zaspančka" je treba po mnenju Renate Kocbek Mikložič zbujati, da dobi dovolj mleka, sicer se ujame v začarani krog: bolj ko spi, manj energije ima, in manj ko ima energije, težje sesa. "Zaspančka med dojenjem masiramo po podplatih ali po hrbtu, mu sezujemo nogavičke, ker v pretoplem prostoru še prej zaspi, zbujamo ga tudi tako, da ga dvignemo v pokončen položaj – skratka, trudimo se, da ga pogosto dojimo, tudi ponoči, da ohranjamo količino mleka in da se otrok nahrani in ne izgublja teže."

In kako mama ve, da je otrok zaspal, ker je sit? "Pomembno je, da opazujemo otroka, ko je buden: je živahen, radovedno opazuje okolico ali je letargičen, neodziven? Pogledamo pleničke: vsaj šest polulanih pleničk v 24 urah in vsaj ena pokakana nam povedo, da je dobil dovolj mleka. Če so pleničke suhe in prazne, je dobil premalo," našteva sogovornica. Prav tako smo pozorni na pravilno pristavljanje in število podojev, ki naj jih bo vsaj osem do dvanajst v 24 urah (lahko jih je tudi precej več). Tehtanje otroka pred podojem in po njem se ji ne zdi smiselno, ker otrok ne posesa pri vsakem podoju enake količine mleka, mater pa lahko nihanje teže prej skrbi, kot pomirja.

Prav skrbi pa so tisto, čemur se mora porodnica kar najbolj izogniti. Prvih šest tednov je bistveno, da čim več počiva, pravi Renata Kocbek Mikložič in sklene: "Prvih 40 dni je naložba za naslednjih 40 let."