Čedna? Vsekakor. Opazna? Če jo oblečeš v kakšno močno zeleno barvo, te ne spregledajo. Električna? Seveda. Opel z e-mokko orje svojo električno ledino.

Čeprav testna mokka, športni terenec ali veliko prej križanec, ni bila zelena, pač pa belo-črna, je njen karoserijski kroj dokaz, da pri nemški avtomobilski hiši, že nekaj časa znotraj koncerna Stellantis (kot Peugeot, Citroën, DS, Fiat, Lancia ipd.), vedo, kako pomembna je všečnost. Ozke luči spredaj in zadaj ter nežna kupejevska linija ustvarijo dopadljiv avto. Ampak brez tega si obsojen na tržno vegetiranje. Pri Oplu imajo s tem kar nekaj izkušenj.

Notranjost je presenetljiva. Predvsem to velja za podobo armaturne plošče: pred voznikom velik ploščat zaslon z vsemi nujnimi merilniki in podatki, malo bolj desno multifunkcijski zaslon. Videti je dobro, celo nekoliko ekscentrično. Sredinski tunel ni preveč zajeten, na njem je ob drugem menjalnik, pravzaprav ploščica, čemur se hitro privadiš, zraven stikalo za vozne programe (eco, normal, sport). Odlagalnih prostorov je precej, so pa večinoma majhni. Preglednost nazaj je skromna, to je pričakovano. Manj to, da je zadaj dvema skromno odmerjen prostor za kolena oziroma noge. Tudi prtljažnik ni ne vem kaj; najbolj moti, da mu veliko ali preveč volumna odvzamejo polnilni kabli. Ampak e-mokke je v dolžino za skromnih 415 centimetrov.

Električni pogon, enak kot denimo v nekaterih drugih avtomobilih Stellantisa, ne prinaša presenečenj. Baterija ponuja teoretični doseg okoli 320 ali 330 kilometrov. Mestne/urbane in s tem kratke vožnje seveda niso problem, svoje naredi rekuperacija. Če preklopiš v program sport, postane mokka zelo živahna, ampak … Kilometri dosega kopnijo izjemno hitro, avtoceste ostajajo največji sovražnik električnih baterijskih avtomobilov. Velja tudi za mokko. In tovarniško zapisana poraba elektrike se presenetljivo ujema z dejansko oziroma povprečno.

Električno gnana mokka je od bencinsko gnane z enako opremo in enako močnim motorjem dražja za dobrih devet tisoč evrov. Premislek je smiseln.