Elektrificirani avtomobili: Zakaj nam ne gre?

Elektrificirani avtomobili in še posebej tisti, ki gredo zgolj na elektriko, so velika zgodba Evrope in Evropske unije. Ali naj bi vsaj bili. Znani so normativni okviri oziroma datum, po katerem naj bi povsem obvladovali evropsko avtomobilsko prizorišče. Znani so tudi načrti večine tovarn, ki se trudijo na stari celini. Vemo torej marsikaj, le tega ne, kako naj se ti načrti, ki so dolgoročna strategija, posrečijo oziroma uresničijo. In pri nas smo v tem pogledu še veliko bolj zadaj, kot si hočemo ali želimo priznati.

Lanski posel z električnimi baterijskimi avtomobili, prav tistimi, ki jim je namenjena najpomembnejša vloga, je bil pičel. Ostajamo pri dobrih treh odstotkih trga. V nekaj skromnejšo tolažbo nam je lahko dejstvo, da jim tudi v marsikateri drugi članici EU ni šlo najbolje. Ampak zakaj nam ne gre?

Razlogi so bolj ali manj znani, zlahka jih identificirajo tisti, ki dobro poznajo to sceno - o čemer pišemo na sosednji strani. Iz te perjanice razlogov, zakaj zaostajamo ali vsaj ne zmoremo narediti koraka naprej, je mogoče izluščiti vsaj enega, ki je vendarle precej značilen - višina subvencije za električne avtomobile. Primerjava z EU kaže, da smo tako rekoč na repu. Izkušnje nekaterih drugih držav dokazujejo, da so vendarle pomemben, morda največji generator prodaje. Pri nas država ponuja fizičnim kupcem 4500 evrov spodbude, toda postavila je še en pogoj - ta ne sme preseči 20 odstotkov cene avtomobila. S tem je še dodatno zmanjšala krog tistih, ki so prepričani, da so "električarji" prava izbira.

Električni avtomobili so občutno dražji od pogonskih klasikov. Ponudba cenejših oziroma manjših je dokaj skromna. Tudi lestvica lani najbolje prodajanih na slovenskem trgu kaže, da sta v vrhu dva električna avtomobila, ki nista ne majhna ne poceni. Državna subvencija je v bistvu tudi nekakšen socialni korektiv, ki pa v sedanji obliki izgublja smisel. Če je to njen namen, potem bi morali pri podelitvi oziroma nakupu električnega avtomobila upoštevati socialni/materialni položaj kupca. Nekako tako, kot to poznajo v nekaterih skandinavskih državah pri kaznih za prometne prekrške - če imaš več pod palcem, je kazen za enak prekršek višja kot pri tistem, ki ima plitkejši žep.

Sedaj s subvencijami v bistvu podpiramo tiste, ki te pomoči ne bi potrebovali oziroma bi električni avto kljub vsemu kupili. Pri cenejših električnih avtomobilih pa utegne biti subvencija pomemben razlog nakupa. Ker je sedaj tako, kot pač je, smo, kot pravi nekdo, ki je že dolgo zraven, primerljivi zgolj z balkanskimi državami. In bi bilo lepo, ko bi to veljalo zgolj za električne avtomobile …