Prodaja vozil, tako osebnih kot gospodarskih, je nedvomno pomemben kazalec gospodarskega stanja. Ko so v mislih osebni avtomobili, pa prodajna statistika po vsej verjetnosti kaže še nekaj širšo sliko, saj gre za trajnejšo potrošno dobrino. Premislek o kupiti ali ne je seveda najprej - to bi bilo logično - povezan z globino denarnice, v teh časih pa na to vpliva še marsikaj. In številke za prvo letošnje polletje kažejo, da je slovenska želja po novi avtomobilski pločevini zelo zmerna, verjetno tudi racionalna, nekako zrela, premišljena - takšna, kot naj bi bila država nasploh.
V prvih letošnjih šestih mesecih se je posel z osebnimi avtomobili pri nas povečal za dobro desetino. To je vesoljno daleč od avtomobilske lakote, ki smo ji bili priča v nekaterih evropskih državah, recimo v Italiji, Španiji ipd., kjer je bila prodaja v posameznih letošnjih mesecih za nekaj sto odstotkov višja kot lani. Ampak mi tudi lani, ko je pandemija trdno zaklenila avtomobilske trgovine, nismo bili tako lačni avtomobilov, da bi, potem ko se je malenkost sprostilo, na vrat na nos odvihrali do najbližjega trgovca. V tem je gotovo nekaj dobrega, saj, roko na srce, avto ne more biti prva in edina prioriteta v časih, ki so tako nepredvidljivi. Smo se v tem pogledu v zadnjih tridesetih letih spremenili? Gotovo ali vsaj zelo verjetno.
Zdi se, da slovenski trgovci z novimi avtomobili niso imeli prav veliko od darila, ki ga je nenadejano prinesla pandemija. V okoliščinah, ko je bil javni promet oziroma transport tako rekoč omrtvičen, se je avto izkazal za edino varno prevozno sredstvo. Videti je, da se je morebitni presežek povpraševanja preselil na trg rabljenih vozil, tako kot v številnih drugih evropskih državah. Ker nimamo verodostojne statistike tega stanja oziroma področja, lahko le ugibamo in tavamo v temi. Kar škoda.
Po drugi strani pa dogajanje v zadnjih šestih mesecih na slovenskem trgu kaže, da smo veliko bolj zdravo proevropski kot tisti, ki nam trenutno krojijo in režejo politično platno. Kupci se iz nekdaj zelo tradicionalnih razredov - nižjega in nižjega srednjega - selijo med tiste, ki si najraje omislijo kakšnega športnega terenca ali križanca. Njihova ofenziva ni nova ali nenadejana, traja že nekaj časa, kot drugod na stari celini. Če bo šlo tako naprej, si utegnejo odrezati kar polovični tržni delež. Seveda že precej časa ni tovarne, ki tega ne bi zaznala, in zato se modelski portfelji šibijo pod težo novih in novih športnih terencev/križancev. Če ga nimaš, si nepomemben in nezaznaven.
In kje se po mnenju tistih, ki so bili nekdaj prepričani, da preveč zapravljamo za tole pločevino, kaže morebitna premišljenost? Morda v dejstvu, da je bil posel s premijskimi limuzinami izjemno pičel - še za seme ga skoraj ni bilo …
