(TEST) Enoprostorcev je vse manj, toda Honda jazz kljub vsemu ostaja in obstaja

Mala enoprostorska honda se pelje v 20. leto svojega tržnega obstoja. Številke kažejo, da enoprostorci skoraj vseh velikosti oziroma razredov izgubljajo bitko predvsem s športnimi terenci, še posebno na evropskih trgih in tudi v Sloveniji. Ni čisto jasno, zakaj. Bilo bi, vsaj pri jazzu, nekako razumljivo, ko bi bilo to zaradi pomanjkanja karoserijske atraktivnosti, saj je jazz skoraj tipičen predstavnik japonske oblikovne/avtomobilske filozofije: dobra oziroma temeljita izdelava, funkcionalnost, zanesljivost, vse drugo ali vsaj marsikaj pa nekoliko "za zraven".

Časi, okusi in potrebe so se sicer spremenili, toda jazz ostaja. Aduti so drugje, skoraj sramežljivo skriti v rokavu. Čeprav dimenzijsko skromen, je volumen prtljažnika soliden. Še bolje je, ker je mogoče sedalni del zadnjih sedežev potisniti navzgor in s tem dodatno povečati prostornost za prednjima sedežema. Gre otročje lahko in preprosto, prava magija ali "magic seats", kot pravijo temu. Tudi sedi se tam zadaj kar presenetljivo udobno, pa naj gre za kolena ali glavo. Prtljažnik ima nekaj nakladalnega roba in zložen tudi nekaj klančine, a ni tragedije. Je pa nerodno, ker ga ponoči osvetljuje lučka, ki je brlivka. Malenkost, ki draži.

Armaturna plošča je znova dokaz japonskega minimalizma, ki se spogleduje s sramežljivim asketizmom. Merilniki so digitalizirani, je pa uporaba oziroma pregledovanje tistega, kar ti ponuja multifunkcijski zaslon, sploh ne premajhen in tudi ne prevelik, logično, preprosto, sprejemljivo, predvsem pa učljivo tudi za starejšo publiko. Fina in dandanes bolj redka kot odprta gostilna je preglednost nazaj. Odlagalnih prostorov je kar nekaj, žal so dimenzijsko in prostorninsko preskromni. In če ne veš, zakaj je jazz enoprostorec, si moraš ogledati skoraj ogromen prostor pod prednjo šipo - kot letališče. Je lahko jazz družinski? Seveda - kot skoraj vsak avtomobil.

Če enoprostorci niso več v modi, so pa hibridi. Hibridni sklop je skoraj klasika: bencinski motor poganja generator, ki polni baterijo, ta pa ob pomoči električnega motorja prednji kolesi. Gre, čeprav je med priganjanjem motor (pre)glasen, tudi povprečna poraba občutno prekaša tovarniško zapisano. Kdor si avto v tej pogonski varianti omisli zato, da se bo vozil (pre)hitro in malce razgrajaško, je zgrešil.

Jazz ohranja svoj izvirni DNK, kar se že nekaj časa zdi kot boj z avtomobilskimi mlini na veter. In če bi bil cenovno bolj sprejemljiv, bi bil njegov boj morda uspešnejši.