Sanjate? Se spomnite svojih sanj? Recimo tistih o skupni domovini Evropi, s prostim pretokom ljudi, dobrin, znanja, kapitala … Ampak danes govorimo o mejah. Pred tremi desetletji smo rušili zidove, danes jih utrjujemo. Če smo nedavno tega gledali, kaj na mejah počnejo Madžari - in z žico sledili njihovemu zgledu, se še pred tem usajali nad avstrijskim okrepljenim nadzorom znotraj schengenskega območja, so zdaj v ospredje stopili Italijani. Italijanski notranji minister Matteo Salvini bi slovensko-italijansko mejo najraje – zapečatil. Postopoma. "Meje so svete in nedotakljive," je dejal. "Pri tem moram zaupati slovenskim, bošnjaškim in hrvaškim policijskim patruljam vzdolž balkanske poti. Če te patrulje ne bodo zadostovale, bomo razmislili o drugih možnostih. Medtem pa bomo legitimno, mirno in vljudno vpeljali skupne italijanske, slovenske in hrvaške patrulje." Kar je za liderja Severne lige v tem trenutku sveto in nedotakljivo, je morda za kakšnega drugega politika italijanske desnice relativno. Nekdanji predsednik Evropskega parlamenta Antonio Tajani, član Berlusconijeve stranke Naprej, Italija, je februarja letos v Bazovici vzklikal italijanski Istri, Dalmaciji, ezulom in njihovim potomcem. Kar je na prvi pogled videti kot neusklajenost teh gospodov, je prej uporaba meja in zloraba zgodovinskega spomina za potrebe dnevne politike. Ko je govor o nezakonitih migrantih, je sveta in nedotakljiva meja, zaokrožena z Osimskimi sporazumi, podpisanimi 10. novembra 1975. Ko je cilj drugačen, si kdo želi ponovne vzpostavitve in nato nedotakljivosti rapalske meje, zarisane 12. novembra 1920 s pogodbo med kraljevinama SHS in Italijo v Rapallu.
Človečnosti in odgovornosti do drugih in do okolja, ki bi jima dajali prednost pred nacionalnimi miti in mejami, nismo uspeli udejanjiti. Lahko pa ju sanjamo
