Darka Zvonar Predan
"O sebi sem ti povedal malo, morda manj, kot si želela, toda kaj in kdo sem jaz, da se postavljam," mi je odpisal junija 2013, malo pred svojim 51. rojstnim dnem, za objavo v rubriki Fluid, ki jo je takrat še negovala Večerova sobotna priloga. Potem pa ponovil za sotrpinom iz četverice JBTZ Ivanom Borštnerjem, ki je pred vojnim sodiščem citiral Cankarja: "Le majhen list na veji mogočnega drevesa. Le majhen list, ki lahko upa, da bo padel prej kot mogočno drevo."
Takšen je David, za prijatelje Taso, pač bil. Skromen in nežen, čeprav je znal kot novinar v časih, ko to ni bilo niti zaželeno niti varno, pisati kot britev ostre članke. Še preden sva se spoznala, sem ga s spoštovanjem brala. V glavnem v Mladini, pa tudi drugje, saj je kot novinar iskal svobodo še v drugih mladinskih časopisih po tedanji Jugoslaviji: kar zaradi cenzure ni bilo objavljeno v enem, je bilo v drugem, potem pa je to prvi ponatisnil, tako je to takrat šlo. Še se spominjam, kako smo v drugi polovici osemdesetih požirali njegov feljton o Golem otoku, o načrtnem, do obisti sprevrženem preganjanju vseh, ki po sporu Tita s Stalinom niso čez noč zamenjali stališč. Nič manj niso bili brani njegovi intervjuji z žrtvami drugih politično zrežiranih procesov. Generacije, rojene v času po propadu socialističnega režima, si najbrž težko predstavljajo, kaj je to pisanje pomenilo še zlasti za žrtve in njihove svojce, pa tudi, koliko poguma je bilo treba zanj. David ga je imel. Tudi ko je v pomladi 1988 - koledarski, ki pa je tudi po njegovi zaslugi izbruhnila še v politično - z aretacijo postal veliki T, najmlajši v četverici JBTZ. Ni me začudilo, ko sem izvedela, da je Ivan Borštner, uporniški podčastnik Jugoslovanske ljudske armade, prav Davidu izročil zaupni vojaški dokument, ki je dokazoval težnje jugoarmade po nadzorovanju civilne sfere in je postal povod za aretacijo četverice ter izbruh afere JBTZ. Tasiću je bilo mogoče zaupati in Borštner ga je obiskal že prej, leta 1987, ko je iskal primernega sogovornika ob svojem izstopu iz zveze komunistov. V sistemu, prestreljenem s tajno politično policijo, je bilo to več kot tvegano početje. Potem se je tudi David, ki sploh ni služil vojaškega roka, znašel, tako kot Borštner in Janša, za rešetkami vojaškega zapora, obsojen najprej na pol leta, potem na eno leto. Prebil je slaba dva meseca v vojaškem zaporu na Roški, nekaj več kot dva v civilnem na Igu. Ampak vse to je zgodovina, ki bi jo morali poznati tudi tisti, ki nekritično malikujejo "dobre stare čase", in ki bi morala biti ustrezno umeščena v šolske učbenike. Tako kot o vsem je imel David tudi o tem svoje jasno izdelano mnenje. "Zgodovino bi morali obravnavati širše, kajti če jo strneš, postane tako neživljenjska, da je učenci sploh nočejo použiti. Resda novejše generacije kažejo le malo zanimanja in zanikajo vse, kar so starši počeli, vendar je tudi niso imele priložnosti na bolj zanimiv, privlačen način posvojiti," mi je rekel v nekem intervjuju. Na račun "dobrih starih" časov, v katerih je imel sam srečo, da ga ni vzela tema, tako kot mnoge nekoč prej, pa: "Je pa res problem s tem spominom. Praviš, da nekateri govorijo, da so včasih, v jugototalitarizmu, vsaj službe bile in da svobode ni mogoče mazati na kruh. Ja, res je, so bile, a le kako dolgo bi še bile? In koliko časa bi še imeli kaj mazati na kruh? Če se prav spomnim, smo iz jugototalitarizma šli ravno zaradi tega, ker je bilo vse manj služb in vse manj kruha." A je seveda, še vedno novinar po duši, neusmiljeno seciral tudi vse zablode slovenske demokracije od pojava novih elit, ki so nastale iz upravljavskih struktur totalitarnega režima, raznih "starih" in "mladih" fantov, ki so prepredli državne ustanove, banke, podjetja in s političnim blagoslovom neovirano kradli, naprej ... Češ, zaradi teh zablod je nasmeh ob slavnostnih obletnicah morda res bolj grenak, a zato je toliko večja potreba, da se ozremo v preteklost in se vprašamo, zakaj smo tukaj, kjer smo, in zakaj ni veselo, kot bi moralo biti.
Sam na voz pridobitniških ambicij nekaterih svojih sopotnikov ni stopil, tudi sirene politike ga niso nikoli premamile. Zapustil je, že leta 1989, tudi Mladino in ustanovil svojo založbo Karantanija, za kar je bil gotovo tudi potreben pogum. Sprva je objavljal aktualna publicistična in literarna dela, v socializmu prepovedana ali zamolčana, potem se je posvetil skoraj izključno slovenskim klasikom in mladinskim ter otroškim avtorjem. Nikoli ga nisem vprašala, ali ga je k temu spodbudilo njegovo očetovstvo. Med stotinami knjig, ki jih je izdal, pa so seveda tudi njegove avtorske.
Nazadnje sva se po naključju srečala na počivališču ob avtocesti Zagreb-Beograd. Bil je na poti v Srbijo, kjer se je, otrok mešanega zakona, v Kruševcu rodil. Da potuje večkrat v Beograd, ker se je zapisal faleristiki, vedi, ki preučuje odlikovanja in njihovo zgodovino, v srbski prestolnici pa je mogoče najti marsikaj zanimivega iz starih časov, je rekel. Potem sva rekla tudi kakšno o današnjem slovenskem novinarstvu in spomnila sem ga na njegove besede izpred desetih let: "Zdaj hoče imeti vpliv na medije ne samo politika, ampak tudi gospodarstvo. Čudno, res, saj se je ves čas borilo, da bi bilo neodvisno od politike, zdaj pa skušajo ti isti gospodarstveniki na politični način vplivati na medije." Še vedno držijo.
Če bi vedela, da se vidiva zadnjič, bi poklepetala dlje, ga objela in mu povedala, da sem na svoji novinarski poti srečala malo kolegov, ki so ostali tako zvesti samemu sebi kot on. In da je škoda, ker ne poganja na vejah našega drevesa več takšnih listov.
