Sanja Verovnik
Kljub temu da so se v soboto dopoldan na nebu zbirali temni oblaki in je bilo v zraku že čutiti vonj po dežju, so številni avtomobili, parkirani vzdolž lokalne ceste, ki vodi do Limbuškega nabrežja, kjer je med Mariborčani priljubljen rekreativno-turistični Drava center, obetali živahno dogajanje ob reki. Že na košarkarskem igrišču se je drenjala skupina mladeničev in se poskušala v metanju trojk v slogu trenutno najbolj priljubljenega košarkarskega asa v Sloveniji Luke Dončića. "Vsak dan smo tukaj," so za trenutek ustavili žogo in smeje pristavili: "Če že nismo na morju, smo pač ob Dravi!" Podobne besede slišimo tudi od družine, ki k Dravi pešači skoraj vsak dan iz dobrega pol kilometra oddaljenega Limbuša. Ni jih le takrat, ko zataji vreme, so pokazali na temne oblake in se s hitrim korakom odpravili proti domu, saj so pozabili s seboj vzeti dežnike. A kaj bi oblaki in dež, kava tukaj je odlična ob vsakem vremenu, sta nam zatrdila zakonca Mlinar iz Maribora, medtem ko sta udobno zleknjena vsak v svoj ležalnik občudovala prelep pogled na Dravo, na kateri so se v vsej svoji lepoti razkazovali labodi. Njihovo pozornost je pritegnilo vriskanje otrok, ki so se z igrišča zapodili do obrežja reke in očeta, ki jih je skušal dohiteti, z velikimi očmi spraševali, ali se lahko gredo kopat. "Nimamo niti kopalk niti brisače. Naslednjič," se je poskušal izgovoriti oče. Interes za kopanje v Dravi sta kljub slabemu vremenu izrazila tudi turista, ki sta se na poti iz Münchna v Rovinj čisto slučajno ustavila v Mariboru oziroma ju je, kot sta pojasnila, "Google" vodil do Drava centra, ko sta si zaželela dobre domače limonade. Odgovor "ne" ju je precej presenetil, saj so vzdolž reke Isar, kjer živita, kopališča nekaj, kar preprosto ne sme manjkati.
V delo je vpeta cela družina
Da od številnih obiskovalcev, predvsem pa tujih turistov, dobiva vedno ista vprašanja, ali se je v Dravi mogoče kopati in zakaj ne, pojasni Borut Rojs, vodja Drava centra, ki letos praznuje deseto obletnico obstaja, to nameravajo, kot tudi številne zastavljene načrte, ki jih zaradi pandemije niso uresničili, proslaviti v prihodnjem letu. Tako na zemljišču, ki je delno v njihovi lasti, delno pa ga imajo v uporabi od Dravskih elektrarn, že nadgrajujejo peščena igrišča za odbojko in mini nogomet, znova bodo postavili plezalno steno, stebre za slack line in prostor, kjer bodo lahko obiskovalci preizkušali hodulje, ki so jih morali preseliti z zelenice, kjer je danes Čokoladna vas. Na koncu betonske brežine, kjer je dober dostop do vode, pa urejajo plažo ... Načrtov ne manjka, Borut Rojs pa je dobro znan po svoji trmi in vztrajnosti. Pri tem pa mu zvesto ob strani stoji tudi njegova družina, kajti prav vsi - od najmlajšega do najstarejšega člana, so vpeti v delo v Drava centru. "Gostinstvo je način življenja, tega se pri nas dobro zavedamo, sicer bi kot družina zelo težko funkcionirali," je prepričan Rojs. Ko strne deset let obstoja centra, ki je na Limbuško nabrežje vrnilo življenje, s ponosom prizna, da so rezultati njihovega dela in prizadevanj danes vidni na slehernem koraku. Pravi, da so si v tem času pridobili ne le izkušnje, temveč nova spoznanja, da so kdaj morali tudi spremeniti svoje mnenje o čem. Tudi o tem, da če kaj ljudem ponudiš brezplačno, vedno ni ravno dobro, se smeji Rojs. Vsekakor pa so se v tem desetletju naučili, nadaljuje, da je vredno verjeti v njihovo zgodbo, graditi dalje in ljudem ponuditi to, kar potrebujejo, jih povezati z naravo, saj opaža, da je pandemija ljudi "prisilila", da se več gibajo na prostem, bolj cenijo naravo, predvsem pa, da znajo uživati trenutek. "Tudi nas je zdravstvena kriza naučila, da nič na tem svetu ni predvidljivo in da moramo biti na vse pripravljeni. Morda nas prav zaradi tega vsi ukrepi niso dotolkli," razmišlja Rojs.
Ladjica in naravno kopališče
Drava je potencial, ki bi se ga dalo veliko bolje izkoristiti, je prepričan Borut Rojs. Ob gostinski ponudbi v Drava centru že izposojajo rekreativna plovila, zlasti supe, kajake in kanuje. Vendar to ni dovolj, meni Rojs: "Potrebujemo turistično ladjico, ki bi kot redna prometna linija povezovala Selnico, Ruše in Maribor, levi in desni breg Drave. Prevažala bi potnike in kolesarje v razširjeni sezoni in z nizkimi vzdrževalnimi stroški." Ladjico si zamišlja v tradicionalni obliki z moderno, pontonsko osnovo, iz naravnih materialov in na hibridni pogon. Z ladjico bi Drava povsem drugače "dihala", meni Rojs, če pa bi jim uspelo uresničiti še idejo naravnega kopališča v živi vodi, ki so jo Rojsovi klesali že leta 2011, bi Maribor dobil to, kar potrebuje - reko, v kateri je mogoče tudi čofotati. Kajti Rojs je prepričan, da so za to izpolnjeni že številni kriteriji, tudi analize, nad katerimi zadnja leta bdi mariborska občina, kažejo, da je reka neoporečna in primerna za kopanje. Seveda se, kot nadaljuje, vse skupaj zatika pri denarju. A tudi to ne bi smel biti pretrd oreh, je vztrajen lastnik Drava centra, ki trdno verjame, da se tak projekt z evropskimi sredstvi in ob podpori občine lahko razvije v prostor za kvalitetno preživljanje prostega časa in postane prepoznaven turističen produkt Maribora in okolice. In prav za to se je vredno v naslednjih desetih letih, kot so prepričani prav vsi Rojsovi, potruditi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
