(INTERVJU) Učiteljica Polona Legvart: Ob vstopu v šolo ni potrebe po izrednem stanju

Že več kot 30 generacij ste sprejeli na prvi šolski dan. Kako bo letos? Se začetka šolskega leta še vedno veselite?

"Empatija je bistvena sestavina učiteljevanja, zato je razumljivo, da delim veselje s svojimi učenci. Novi niso nikoli isti kot prejšnji in začetek dela z novo generacijo je tudi zame vedno vznemirljiv. Še posebej v prvem razredu je uspešen pedagoški pristop le individualizacija, saj imajo učenci za seboj različen spoznavni razvoj in izkušnje. Res delam v šoli že 30 let in več, vseskozi z začetnimi razredi, pri čemer že četrt stoletja spremljam svoje generacije skozi prve tri razrede. To je velika pridobitev uvedbe devetletke, ki je smotrno vgrajena v učni načrt na način, da je v ospredju otrokov integralni razvoj, ne pa storilnost pri posameznih predmetih."

Kaj pa prvi šolski dan pomeni prvošolcem in njihovim staršem? Kako ga doživljajo? Čutijo veselje, vznemirjenje, morda tudi žalost in stres?

"Doživetje prvega šolskega dne ostane v spominu vse življenje. Potruditi se je treba, da je dogodek vreden take pozornosti. Po eni strani mora biti očitno, da se ne dogaja nič strašnega in da bo otrokovo življenje tudi poslej teklo na njemu poznan in sprejemljiv način, brez strahov in stresa. Po drugi strani pa se vendarle dogaja pomembna sprememba, saj otrok postaja učenec, pridobi novo vlogo v družbenem okolju, z njo pa tudi odgovornost za nekatera lastna ravnanja."

Kako lahko starši pa tudi učitelji poskrbijo, da bo ta dan poseben in da ga bodo vsi ohranili v najlepšem spominu? Kakšen konkreten nasvet?

"Slovenija sodi med države, ki za spremljanje prvošolca staršem zagotavljajo plačano odsotnost z dela na prvi šolski dan, kar veliko pove o odnosu družbe do šole. Šoli preostane, da to izrabi za začetek kar najbolj tesnega sodelovanja s starši. Prvi šolski dan ne more biti oponašanje estradne prireditve, ampak gre za predstavitev osnovnih načel delovanja šolske in razrednih skupnosti, saj so otroci in tudi starši s tem dnem postali njihovi člani. Vem, da so šole zelo domiselne pri izvedbi prvega šolskega dne za novince, in bi bil seznam lepih idej zelo dolg. Za starše pa bi rekla, da bi veljalo slediti vzgledom, ko si skupaj z otrokom zamislijo več dogodkov na prvi šolski dan, ki so povezani s kulturo in prosveto."

Prehod iz vrtca v šolo je lahko tudi stresen. Zagotovo se ta proces ne zgodi v enem dnevu, pač pa traja.

"Slovenija se je odločila, da bo sledila mnogim razvitim državam, in je spustila vstopno starost nižje od šestih let. Razumem skrb nekaterih staršev, ali je njihov otrok zrel za šolo. Na srečo se s tem poglobljeno ukvarja tudi svetovna pedagoška znanost in o tem prehodu vemo danes veliko več kot nekoč. Prvi razred obravnavamo kot izrazit razvojni razred in ne bi smel biti enak tistemu, ki ga pomnijo starši in stari starši. V njem se prepletata vrtec in šola, igranje in pouk, pri tem pa uporabljamo premišljene in preverjene pedagoške metode. Zase naj povem, da se najbolj zgledujemo po skandinavskih pristopih in po harvardskem projektu pedagogike igrivega učenja, ki gradi na navdušenju, radovednosti in možnosti izbire ter pri učencu krepi samostojnost, spontanost in motivacijo."

Čemu je treba posvetiti največ pozornosti? Kako se učitelji lotite vpeljevanja nove rutine?

"Prva in najpomembnejša stvar je oblikovanje razredne skupnosti. Učenje je proces, ki še zdaleč ni odvisen samo od prenosa znanja z učitelja na učenca ali celo samo iz učbenika v delovni zvezek, ampak je interakcija med številnimi dejavniki v celovitem učnem okolju. Pri učencih sem najbolj pozorna na razvoj njihovega samouravnavanja (samoregulacije, samoobvladovanja), kar pomeni, da čim prej prevzamejo nase skrb za osebno higieno, oblačenje, urejanje šolskih stvari in podobno. Bistveno je razvijanje sodelovalnih veščin, kjer nam sodobna pedagogika ponuja največ novosti. Učenci prinašajo s seboj različne zmožnosti vživljanja v skupnost in imajo lahko s tem tudi težave, zato jim je treba pomagati. Močna želja med epidemijo po vrnitvi v šolo dokazuje, kako pomembna je za otroke razredna skupnost."

Kaj pa razlike med otroki? Nekateri verjetno pridejo z več predznanja kot drugi. Kako velike so lahko razlike znotraj razreda in kako to usklajujete pri pouku? Je treba otroke z različno stopnjo predznanja obravnavati različno? Kako je to mogoče brez ustvarjanja dodatnih razlik?

"Šola je presečišče družbenih protislovij in razlik, ki jih lahko odčitamo v vsaki razredni skupnosti. Naša odgovornost je, da jih v učnem prostoru čim bolj nevtraliziramo. Raziskave opozarjajo, da se na pragu prvega razreda pojavijo otroci, ki so v svojem domačem okolju dotlej slišali že 45 milijonov besed, in drugi, ki so slišali le 13 milijonov besed, več kot 30-milijonska razlika pa se močno pozna v njihovem besednem zakladu. Zato je treba slediti zamisli o zagotavljanju 'drugega tira', da na primer pri književni vzgoji, kolikor je mogoče, nadomestimo primanjkljaj družinskega branja, ki je lahko ovira v njihovem osebnostnem razvoju. Nasploh je vsak otrok enkratna osebnost in ga ni mogoče stlačiti v kalup, kar je še posebej očitno v začetnih razredih, zato sta individualizacija in personalizacija nujni. Čeprav so pogledi na digitalizacijo v šoli zelo različni in nasprotujoči si, se lahko prav tukaj koristno opremo tudi na novo tehnologijo, če se pri tem izognemo grožnji digitalnega prepada. To smo izkusili v kriznem obdobju pandemije."

Kaj bi svetovali staršem prvošolcev? Kako naj otroke usmerjajo? Naj z njimi za šolo delajo tudi doma? Naj jih pripravijo za začetek šolanja?

"Otrok ne obremenjujem z domačimi nalogami, a to ne pomeni, da si domače okolje predstavljam kot indiferentno do šole. Dobro izkušnjo imam z dogovarjanjem o prihajajočih učnih temah, ko se lahko v načrtovanje vključijo tudi učenci in starši in kar praviloma zelo obogati učni proces. Poleg tega že dlje časa uporabljamo e-portfolio, v katerega učenci shranjujejo svoje učne dosežke in je staršem dostopen na varnem portalu. Poleg roditeljskih sestankov so za starše stalno odprti vsi komunikacijski kanali in ne bom se sprenevedala, da to že pomeni četrtino delovne obremenitve. Iz teh povezav, ki so največkrat dobronamerne, se porajajo tudi dobri pedagoški projekti, ki so v korist in veselje učencem (med drugim lego robotika, razredno gledališče, akcija za Mariborsko knjižnico, razstava v Kiblixu, videoprodukcija in izdajanje e-knjig učencev). Glede posebne priprave na šolo je dejstvo, da praktično vsi otroci prihajajo iz vrtcev, kjer za ta namen že postorijo vse bistveno in skoraj ni potrebe, da bi doma razglasili kakšno izredno stanje pred vstopom v šolo."

Za vami je že veliko generacij, ki ste jih pospremili v šolsko obdobje. Kaj se je v vseh teh letih spremenilo? Kaj so zdaj glavni izzivi v primerjavi s prvimi leti vašega dela? So se spremenili predvsem učni pristopi, načrti in praksa ali otroci in vzorci, s katerimi pridejo v šolo?

"Za nami so tri desetletja velikih sprememb v družbi, umetnosti, znanosti in tehnologiji in čudno bi bilo, če se to ne bi poznalo v šoli. Ko kakšna babica ugotovi, da so Polančiči še zmeraj ista dobra stara šola, me obidejo mešani občutki, ali bi se omenjene spremembe morale tudi navzven bolj poznati. To si mislim tudi o devetletki, ker se premalo zavedamo, da je to četrta velika reforma v zgodovini slovenske osnovne šole, in morda bi morali potegniti črto in kritično ugotoviti, kaj nam je uspelo. Vendar veliko več kot o preteklosti razmišljam o prihodnosti. Letošnji prvošolci bodo verjetno zapustili šolske klopi okoli leta 2040 in njihova takratna pripravljenost za življenje bo odvisna tudi od tega, kako jih usmerjamo v začetnih razredih. Digitalizacija je naš rubikon in ne more biti več vprašanje ga prestopiti ali ne, ampak kako in kdaj."